Proti Etru

Slovensko narodno gledališča Drama Ljubljana že drugo sezono deluje na začasni lokaciji na Litostrojski 56 v Šiški, medtem ko se prenova stare stavbe na Erjavčevi 1 v središču mesta še ni začela. Kaj lahko storimo, se sprašuje Ivana Džilas ravnateljica Drame. Komu danes pripada Drama, za koga jo urejamo in komu je namenjena. 20. maja ob 19.30 je bila pred stavbo Drame na prostem igra Za narodov blagor Ivana Cankarja, da bi s tem opozorili na kritično situacijo nacionalnega gledališča.Gostja oddaje, ravnateljica Drame Ivana Džilas pravi, da je veliko različnih dejavnikov, ki zahtevajo eno večkratno in poglobljeno debato o smislu in načinu prenove nacionalnega gledališča."Edina okoliščina, ki je dramatično drugačna od vseh prejšnjih situacij je selitev v najemniške prostore! Naša pogodba je za tri leta plus eno možnost podaljška..."

Gostimo Vido Skerk, tržaško Slovenko, ki ima v Cannesu že drugo leto zapored dvaindvajsetminutni film v programu La Cinef, kjer predstavljajo študentske filme, ki so jih mladi avtorji ustvarili na filmskih akademijah s celega sveta. Njen film Left behind, still standing je bil izbran med 2750 kratko metraznih filmov. Vida Skerk študira filmsko režijo na prestižni londonski nacionalni šoli za film in televizijo.

Kako se lahko spletajo različne interpretacije ene hiše, ki je že dolgo časa ni več. Ena takih stavb je džamiji, ki jo je leta 1917 postavila avstro-ogrska vojska v Logu pod Mangartom za bosanske čete nekdanjega avstroogrskega imperija, ki so se borile na Soški fronti. Džamije ni več, ostal je le še zelen travnik, ki razkriva marsikaj. Ta sled nevidne hiše, džamije v Logu pod Mangartom je dobila zvočno podobo, slišno zgodbo, ki je zapolnila slovenski pavilion na Beneškem bienalu umetnosti. Projekt so zasnovali člani Nonument Group, pod kuratorskim vodstom Nataša Petrešin Bachelez in ga poimenovali Zvočna sled nevidne hiše. Miloš Kosec: »Bistvo paviliona je zvok, so zgodbe, govorimo o mnogozvočju. Intervjuvali smo veliko lokalnih prebivalcev, pripadnike islamske skupnosti v Sloveniji, raziskovalce, ki so se dolgo časa ukvarjali s tem območjem, intervjuvali smo arheologa, ki je izkopaval to prizorišče in iz vsega tega spletli neko pripoved o pripovedih o džamiji.«

Triintridesetletni Mariborčan Petja Labovič, član mariborske SNG Drame, je odigral naslovno vlogo Riharda Tretjega v uprizoritvi, ki jo je režiral triintridesetletni mariborski režiser Jan Krmelj. Zanimivo, da Riharda skoraj praviloma igrajo starejši igralci, stari okrog petdeset let, čeprav je bil historični Rihard ubit v boju pri dvaintridesetih. Iz gledališkega lista: Rihard je v bistvu smpton sedanjosti, v kateri politika ne izbira sredstev, nasilja pa ne skriva več, temveč ga uprizarja pred očmi javnosti. Shakespearjeva kraljevska igra razgali, kaj je v bistvu vsake oblasti. Razprave o Rihardu Tretjem se že več kot pet desetletij gibljejo med zgodovinsko rekostrukcijo in mitologijo. Namreč ko je bil Rihard Tretji ubit v spopadu z vojsko Henrika VII., je njegov grob vse do avgusta 2022 veljal za izgubljenega. Po odkritju posmrtnih ostankov, 530 let pozneje, so ga častno pokopali v anglikanski cerkvi v Leicestru. Pogreba se je udeležilo 35 tisoč ljudi. Kako je prišlo do tega odkritja, je Stephen Frears let

Na 28. festivalu dokumentarnega filma DOKUMENTARCI, ki je potekal med 11. in 18. marcem 2026 v Cankarjevem domu je zmagal film Kar je treba storiti, hrvaškega režiserja Srdžana Kovačevića. Film je skoraj v celoti posnel v ljubljanski Delavski svetovalnici, v kateri se trije zanesenjaki ukvarjajo s svetovanjem deprivilegiranim delavcem, s slovenskim državljanstvom in še posebno z delavci iz republik nekdanje skupne države. V Delavsko svetovalnico prihajajo prevarani, redko plačani in neinformirani delavci, ki jih sistem in delodajalci izkoriščajo. »Ta organizacija se resnično zavzema za njihovo pravičnejšo prihodnost«, pravi režiser Kovačević, ki se že od nekdaj zanima za delavske pravice, če se le da, s filmsko kamero v roki.

V naše kinematografe je zajadral novi slovenski film Zemljo krast, režiserja Žige Virca in scenaristke Ize Strehar, ki je idejo za film razvila v pičlih dveh sobotah. Gre za zelo zabaven film, družbeno satiro o tem, kako danes sploh še komuniciramo v čisto vsakdanjih situacijah. Zemljo krast je nastal v času, ki ga zaznamujejo nenehni konflikti, politična nestabilnost in občutek, da se svet premika iz ene krize v drugo brez jasnega premora. Družbene napetosti so tudi del vsakdana vsake družine, preselile so se v dnevno sobo in tudi na otroško igrišče. Film je svetovno premiero doživel lani na festivalu v Cottbusu v Nemčiji, januarja letos pa na Tržaškem filmskem festivalu.

Vsakdo ima svojo mestno izkušnjo. Zakaj se na nekaterih točkah mesta počutimo dobro in varno, tudi če so neurejena. Kaj ustvarja mestno doživetje, kaj so gradniki mesta!? O tem v pogovoru z Alešem Gabrijelčičem, ki bo nocoj na povabilo Nine Zagoričnik, gost oddaje Proti etru spet ta dež. Aleš Gabrijelčič je arhitekt Biroja Arhitektura, ki si ga deli skupaj z očetom in bratom Boštjanom. Na Fakulteti za arhitekturo v Ljubljani deluje kot asistent v seminarju profesorja Roka Žnidaršič. »Delo s študenti je zelo intenzivno, letos se ukvarjamo z zanimivo temo: to je predsedniška rezidenca!« pravi Gabrijelčič. 

Njun obsežen opus dokumentarnih filmov je na sporedu v Slovenski kinoteki od lanskega decembra do junija letos. Skupaj raziskujeta preteklost onkraj nacionalnih in ideoloških okvirov ter s filmsko kamero beležita skrite in neizpovedane zgodbe ljudi, ki živijo na obeh straneh slovensko-italijanske meje. Zanimali so naju osebni, za zgodovino na videz nepomembni spomini, ki pa so osvetljevali drobce še nikoli videne preteklosti. Arhiv ni bil več le stranski produkt filma, temveč obratno – film je postal stranski produkt zbiranja spomina. Anja Medved Filmi Nadje in Anje so bili predstavljeni na številnih festivalih in prejeli številne nagrade. Nadja Velušček je za svoje filmsko ustvarjanje prejela plaketo Dokumentarno ime 2022 za posebne dosežke na področju dokumentaristike; je tudi profesorica slovenskega in italijanskega jezika. Anja Medved je prejela nagrado Štigličev pogled 2026, ki jo podeljuje Društvo slovenskih režiserjev in režiserk za izjemno režijo na

Martina Maurič Lazar je nova programska vodja Lutkovnega gledališča Ljubljana, lutkarica, igralka, režiserka in pedagoginja. "Zdi se mi, da nas to, kar nas zaznamuje v otroštvu, nekako vodi skozi celo življenje ter da so ti otroški vtisi in prvi stiki najpomembnejši - to so večinoma lutke in igrače. In zato je ukvarjanje z lutkovnim gledališčem za otroke ena najodgovornejših dejavnosti v umetnosti sploh. Otrokom razpiramo pogled, jih peljemo v svet, kamor ne pridejo prostovoljno, pripeljejo jih starši in vzgojitelji."

To je 29. Pripovedovalski festival Ljubljana, pravi Tjaša Koprivec Vuga, ki je že tretje leto programska vodja! Festival je vse od začetkov namenjen odrasli publiki, seveda pa ne zanemarja otroškega občinstva. Pripovedovanje je naravna in primarna oblika izročanja in iskanja povezanosti znotraj skupnosti. Pravljice niso luksus, ampak ključna naslomba, da povrnemo družbi moralni kompas, da premislimo, kakšne zgodbe si pripovedujemo, kakšne zgodbe vzgajamo in zakaj prav te. Rada bi, da bi se prebudili iz te malodušne zaspanosti, ki nas napravi precej bolj ranljive kot si drznemo priznati, trdi Tjaša Koprivec Vuga, ki je letošnjo edicijo poimenovala čudež. In čudež je v podtonu sleherne uprizoritve.

Sonja Bezjak je doktorica sociologije, deluje v Arhivu družboslovnih podatkov na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani. Sicer pa je vodja Muzeja norosti, ki že trinajsto leto deluje na gradu Cmurek na Tratah, izven vseh institucionalnih okvirjev, brez kakršnihkoli državnih in Evropskih sredstev, ampak na pobudo in zagnanost nekaj zanimivih lokalnih prebivalcev, ki so ga obnovili in mu dodali zanimivo vsebino. Na nek specifičen način, skupaj še z nekaterimi strokovnjaki in poznavalci zgodovine umetnosti, skrbijo tudi za kulturno dediščino. Ali bo med 35 nominiranci zmagal prav slovenski Muzej norosti, bomo izvedeli junija letos na razglasitvi v španskem v Bilbau.

Združuje glasove iz različnih disciplin, geografskih področij in kultur. V tem skupnem razmisleku o raznolikih vlogah, izzivih in perspektivah, povezanih z gozdom, sodelujejo umetniki, gozdarji, umetnostni zgodovinarji, filozofi, antropologi, raziskovalci prostoživečih živalskih vrst, krajinski arhitekti in pisci, sta zapisali njegovi urednici Urška Jurman in Mateja Kurir.Zbornik zaokrožuje dvoletni evropski sodelovalni projekt Srečevanja z gozdom / Forest Encounters, ki preučuje gozd in človekov odnos do njega skozi umetnost, znanost in humanistične vede. Gozd je živ prostor medsebojne povezanosti, pa tudi konfliktov, kjer se okoljska vprašanja soočajo z mnogimi političnimi, družbenimi in ekonomskimi pritiski. Zbornik skuša odgovoriti na naslednja vprašanja: Kaj in na kakšen način se lahko učimo z gozdom, skozenj ali v njem? Kako se soočati z izzivi upravljanja z gozdovi v dobi podnebnih katastrof in krize biotske raznovrstnosti? Kaj nam narativi o gozdnih katastrofah govorijo o s

Matija Medved ustvarja ilustracijo za najvplivnejše svetovne časopise, kot so Bloomberg Businessweek, New York Times, Time Magazine, Forbes, Medium in drugi. Oblikuje tudi plakate, ilustrira knjige, časopise, razne revije, sodeluje s teatrom in filmom. Za ilustracije, posebne izdaje študentskega časopisa Tribuna, ki so izšle kot moderna pravljica Zmaji v banji, je prejel plaketo Hinka Smrekarja in priznanje TDC New York za kolektivno delo. Njegove ilustracije za New York Times in Time Magazine so bile večkrat vključene v razstavo in katalog Društva ilustratorjev v New Yorku in tudi nagrajene. Leta 2023 je prejel dve srebrni medalji: za serijo ilustracij iz kolumn za New York Times in za ilustracije za Center Rog ter zlato medaljo za serijo knjižnih naslovnic za literarni festival Fabula. Matija Medved se v zadnjem času posveča tudi slikarstvu!

Nataša Konc Lorenzutti, pisateljica in gledališka igralka, avtorica romana Vse je postalo plamen, ki nam skozi zgodbo akademske kiparke Lize Hribar in njene družine odstira razsežnosti zapletenega zgodovinskega časa tik po drugi svetovni vojni. Liza Hribar je od ranega otroštva živela v Ljubljani, študirala je na Dunajski ženski akademiji in se poročila z matematikom Zoranom Hribarjem iz znane ljubljanske meščanske družine. Med okupacijo sta zakonca Hribar delala za Osvobodilno fronto in čeprav se nista zapletla ne v revolucijo ne v kolaboracijo, ju je leta 47 zajel montiran politični proces, v katerem je bilo obsojenih petnajst slovenskih liberalnih izobražencev.

Robert Perišić, hrvaški pisatelj, avtor knjige Mačka na koncu sveta, ki je izšla leta 2022. Knjiga je prevedena v številne jezike, preplavila je ne samo evropski, ampak tudi ameriški in mehiški trg, v kratkem bo izšla tudi v slovenskem prevodu. Robert Perišič poleg romanov piše tudi poezijo, kratke zgodbe, dramo in filmske scenarije. Njegova roman Naš človek v Iraku iz leta 2008 je bil svetovna uspešnica, o njem sta pisali Guardian in New Yorker, tudi njegov naslednji roman Območje brez signala je prejel odlične kritike doma in na tujem, po njem je bila posneta tudi hrvaška tv nadaljevanka v režiji Dalibora Matanića Njegov zadnji roman Mačka na koncu sveta je bil, v italijanskem prevodu, predstavljen na letošnjem 37.Tržaškem filmskem festivalu.

Ajda Smrekar je trenutno najbolj zasedena gledališka in filmska igralka, te dni jo lahko gledamo tudi v poetičnem spektaklu Orfej in Evridika na odru Gallusove dvorane Cankarjevega doma, v režiji Jana Krmelja, po besedilu Urše Majcen in glasbeni partituri Saša Vollmaierja ter številnih sodelujočih. Ajda Smrekar nastopa kar v treh vlogah: pisateljice Virginije Woolf, pesnice Sylvije Plath in dramatičarke Sarah Kane. Ajda Smrekar igra tudi eno od glavnih vlog v hrvaškem celovečernem otroškem filmu Bučko, ki bo v kratkem doživel premiero v Zagrebu.

Z likom mladega dekleta, ki se na gostovanju dekliškega pevskega zbora v Čedadu sooča z odraščanjem, je ustvarila izjemno senzibilno vlogo. Prejela je nagrado vesna za najboljšo igralko na Festivalu slovenskega filma in nagrado AFA za najboljšo glavno žensko vlogo Filmske in televizijske akademije jadranske regije. Film Kaj ti je deklica, celovečerni prvenec Urške Djukić, je eden največkrat nagrajenih slovenskih filmov vseh časov.

Igor Prassel še vedno upa, da bo festival zaradi prostorskih omejitev, ki preprečujejo njegovo vsebinsko širitev, v bližnji prihodnosti v Kinodvoru, art kino minipleksu, vendarle ugledal luč projektorjev.Zaradi specifike tekmovalnih programov smo letos izbirali le med tisoč prijavljenimi filmi, pravi Prassel. "Tudi zaradi vse daljših kratkih filmov smo morali dodati peti tekmovalni program. Več oči več vidi." Animirani filmi so iz leta v leto tematsko raznolikejši in slogovno vse bolj pestri, zato se vse pogosteje znajdejo v distribuciji tudi med letom – in ne le tisti za otroke.

Program Divje vrtnice je posvečen evropskim režiserkam. Doslej so se v njemu predstavile avtorice iz Poljske, Gruzije, Ukrajine, Nemčije in Srbije, letos pa so na vrsti režiserke iz Slovenije. Slovenska kinematografija je na Tržaškem filmskem festivalu prisotna že od samega začetka, zato že od nekdaj igra ključno vlogo, zato ji Tržaški festival ponuja več kot vsi ostali evropski festivali … V festivalskem katalogu je Nerina Kocjančič izpostavila ženski dokumentarni pogled, ki ga ustvarjajo režiserke Petra Seliškar, Nina Blažin, Maja Doroteja Prelog, Maja Prettner in Nina Blažin, avtorice različnih generacij, ki se lotevajo posebnih izzivov in zgodb.

Gledališki in filmski igralec Luka Bokšan trenutno deluje v dveh uprizoritvah na treh slovenskih odrih: v Celjskem in Kranjskem gledališču v koprodukcijski predstavi » In mnogi drugi«, v režiji Bora Ravbarja ter na odru Anton Podbevšek teatra v Novem mestu, v predstavi »Kratke zgodbe«, avtorskem projektu Sanje Neškovič Peršin. Luka Bokšan je Celjan, ki je najprej študiral biologijo, potem pa se je odločil za študij igre na AGRFT-ju. Odločitev je bila prava, takoj zablesti v vlogi admirala, v igri »Otroci na oblasti« (r. Luka Marcen), akademijski produkciji, ki je bila uvrščena na dve mednarodni študentski tekmovanji: na 14. FIST festival v Beogradu, kjer osvoji nagrado grand prix za najboljšo uprizoritev v celoti in na 10. ITSelF festival v Varšavi. Predstava prejme tudi skupinsko Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani. Že med študijem nastopa v predstavah: »Odilo. Zatemnitev. Oratorij. v režiji Dragana Živadinova v Kinu Šiška, na odru SNG Drama pa v dveh predstavah, »V imenu matere« Ivice Buljana ter »Gos