Komentar Tedna

Čas, v katerem živimo terja od nas mnoge odločitve. Odpirajo se teme, ki nas izzivajo k odgovoru. A tudi če odgovora ne damo, smo sprejeli odločitev, za katero bomo kot skupnost, nosili posledice. Saj ne da teme ne bile aktualne že prej, le bolj intenzivno so prisotne v našem okolju. Težnje človeka, da bi mehanicistično urejal svoje življenje so zlasti v zadnjih desetletjih vse bolj prisotne. Vedno znova se potrjuje, da manj kot človek lahko obvlada, bolj si obvladovanja želi. Pod krinko svobode se načenjata tako svetovni mir, kot življenje posameznika.

Nočem drezati ne v stereotipe niti v različna prepričanja, a že leta opažam, da so, ko se enkrat odločijo za akcijo, ženske tudi na družbenem polju nekako bolj pogumne kot moški. Primer, ki mi je iz zadnjega obdobja ostal najbolj v spominu, je denimo filozofinja dr. Ignacija Friedl Jarc, ki je vstala in se oglasila po klavrni vlogi Slovenije, kakršno je odigrala na odprtju Frankfurtskega knjižnega sejma. Kar nekaj moških je v naši državi, ki imajo primerna intelektualna orodja ali celo poklic in družbeno pozicijo, da bi povedali kaj o tistem dogajanju s filozofom Žižkom, pa nisem zasledil ničesar. Vse previdno molči.

Medtem ko iščemo Boga v oblikah, ki smo jih ljudje naredili Zanj, ne spreglejmo stvaritve, ki jo je On ustvaril po Svoji podobi in za večno zveličanje.Ne spreglejmo človeka, ne spreglejmo svojega bližnjega.Komentar tedna pripravlja kancler slovenske asociacije Suverenega malteškega reda, Roman Vučajnk.

Če bi morali v tem tednu izbirati besedo tedna, ne bi bilo treba prav veliko razmišljati. Ponuja se skoraj sama – gre za besedo stavka, ki smo jo v tem tednu kar nekajkrat slišali v medijih, še večkrat pa prebrali na različnih družbenih omrežjih.

Viktor Blažič je bil avtor s pristranskimi poročili o Bližnjem vzhodu, ki so razkrila manipulacije v medijih med Jom Kipursko vojno leta 1973. Kljub cenzuri je vztrajal pri objavljanju resnice, kar je sprožilo konflikt z vodstvom uredništva.

Čeravno je danes prav poseben marčevski dan, 8. sušec se je izpisal na koledarju, bi nas želel popeljati nazaj v epilog lanskega leta, ko se je dogodilo nekaj tako lepega, da mi je že sama misel sveta.Komentar je pripravil prof. dr. Marko Pavliha, vodja pravne katedre Univerze v Ljubljani.

Predstavljajmo si vesoljce, ki z vesoljsko ladjo pristanejo v Sloveniji, denimo pred kakšnimi 15 leti. Vesoljce zato, da ne bodo politično opredeljeni. Če bi nas ti vesoljci opazovali skozi zadnjih 15 let, bi dejali: »Ta narod nikdar ni zadovoljen s svojimi voditelji. Enega razglasijo za neodločnega in ga imenujejo kar Cmerar, drugega za diktatorja in proti njemu vsak petek kolesarijo, iz tretjega se delajo norca, ker v kritičnem trenutku vrže puško v koruzo, vmes se znajde še kakšna dama, ki je prav zares ni nihče nikoli izvolil, še posebej v zadnjem času pa se nerešeni problemi kar kopičijo in kopičijo. Nezadovoljstvo z voditelji v Sloveniji je zadnjih 15 let že neznosno …

Avtor se je posvetili razpravi o pomembnosti posta in njegovem povezovanju z pravičnostjo, osvoboditvijo in miloščino;  o religioznem razumevanju posta ter poudaril pomen molitve in miloščine v osebni veri. Dotaknil  se je tudi vloge množičnih medijev pri prenašanju informacij ter poudaril, da je odrešenje dejstvo, ki zahteva pozornost in vpogled v realnost. Papež Frančišek nas spodbuja k konkretnim korakom in odločitvam za dosego pravičnosti in svobode v družbi. Skupno delovanje za nove vrednote je ključno za ustvarjanje pozitivnih sprememb v svetu.

Post je klic k spreobrnjenju, vabilo na potovanje po poti, ki nam jo skozi tisočletja utirajo modri ljudje. To je pot medsebojnega spoštovanja, solidarnosti, zavzetega dela za skupno dobro. Odpovejmo se vsemu, kar nas od tega odvrača. Potem bo naš post obrodil dober sad.Komentar je pripravil jezuit p. Peter Lah, profesor na Gregoriani v Rimu.

Post je klic k spreobrnjenju, vabilo na potovanje po poti, ki nam jo skozi tisočletja utirajo modri ljudje. To je pot medsebojnega spoštovanja, solidarnosti, zavzetega dela za skupno dobro. Odpovejmo se vsemu, kar nas od tega odvrača. Potem bo naš post obrodil dober sad.Komentar je pripravil jezuit p. Peter Lah, profesor na Gregoriani v Rimu.

Govorilo se bo o politiki, gospodarstvu in športu, kultura pa bo kot pepelka spet čakala na svojo naslednjo priložnost, verjetno ob letu obsorej.Zapisala: Mirjana Furlan, prof. slov. jezika in članica DKPS

Pred nekaj dnevi me je starejši duhovnik prijazno pobaral: In kaj je novega pri vas, posvečeni? Zato sprašujem vas, današnji slavljenci, in sebe – ali je sploh kaj novega pri nas, pri redovništvu? Ali stopamo mirno in vdano naprej v neznano prihodnost, ki kar kriči, da počasi izginjajo naše velike skupnosti in samostani? Ali pa je v nas še kakšna iskrica, ki hrepeni po novem dobrem vinu, ki bo oživelo usahla drevesa in prineslo novo cvetenje suhih vej?Komentar je pripravila sestra Emanuela Žerdin, redovnica kongregacije Frančiškank brezmadežnega spočetja. 

Akademik prof. dr. Janez Juhant piše o dolgi poti od samozadovoljstva dobrega kristjana, ki spolnjuje svojo dolžnost, bere dober časopis’, ‘pravilno voli itd. – do življenja po božji roki in iz božje roke, v preprostosti otroka in ponižnosti cestninarja.

Evangeliju je tuj vsak kolektivizem, kajti vsi smo poklicani po imenu; najprej Abraham, nato apostoli in za njimi vsi, ki smo pri krstu dobili ime, obenem pa nam je bil po Božji milosti podarjen neizbrisni pečat popolne individualnosti, za kar je posebej šlo pesniku Prešernu. Umetnost nikoli ni stvar kolektiva, njegova vloga pri umetniški stvaritvi je sicer pomembna, a je lahko le drugotna, v akcidentalijah ter organizacijsko-tehnična. Izvir umetnosti je izključno v skrivnostnem stiku enkratne in neponovljive svobodne osebe, ki se v skriti kamrici srca, kot bi rekel Ivan Cankar, nedoumljivo dotika presežnega.Komentar je pripravil tajnik Katehetskega urada ljubljanske nadškofije Milan Knep.

Odgovorni urednik revije Ognjišče, mag. Božo Rustja tokrat piše o dolgoročnih posledicah diktatur in se sprašuje kakšne in kolikšne so te posledice tudi pri nas. Zanimiv je opis prispevka avstrijskega filozofa, ki se je v mladosti podal v obljubljeni raj, Vzhodno Nemčijo, kjer pa je naletel na tajno službo Stasi in agente, ki so od njega zahtevali vohunjenje: Fant se je tega branil...  »Pa kaj bi jaz vam poročal, ko pa imate v Avstriji in drugod svoje ljudi, komuniste, ki živijo v teh državah in vam lahko poročajo.« Tedaj se je obraz sogovornika, beri zasliševalca, zresnil in dejal mu je: »Zato ker komunist vedno laže.« In po premolku še resno dodal. »Res vedno!«

Nocoj bomo obhajali tretji sveti večer, pred jutrišnjim praznikom gospodovega razglašenja oziroma svetih treh kraljev.Pokadili bomo domove, jih kropili z blagoslovljeno vodo, ter na dohodna vrata zapisali hišnji blagoslov, Kristus mezonem Benedikat, Kristus naj blagoslovi dom. 

Pred dnevi smo praznovali državni praznik: dan spomina na plebiscitno odločitev za samostojno državo. Tedaj in še danes mnogi rečejo, da je bila vzpostavitev samostojne države izpolnitev stoletnih sanj naroda. Vendar, ali se po dobrih treh desetletjih večina Slovencev tega praznika veseli in ga praznuje z državljanskim ponosom? Zdi se, da smo v precejšnji zagati. O stanju odnosa do države in domovine veliko pove konkretno življenje ljudi. In zamislimo se lahko že ob preprostem dejstvu: ko človek na praznični dan hodi po ulicah, marsikje komajda vidi kakšno izobešeno zastavo. Kaj se je zgodilo? Nam država in/ali domovina ne pomenita prav veliko? Smo postali apatični ali pa se nam v spremenjenih časih zdi primerneje, da ne kažemo svoje identitete?Komentar je pripravil sociolog dr. Igor Bahovec.

Pred nami sta Božič ter dan samostojnosti in enotnosti – dva pomembna praznika, ki na videz med seboj nista povezana. Če pa malo pomislimo – sveta družina je zvesto služila svojemu poslanstvu in vrednotam življenja. Tako tudi naši predniki, ki so se borili za samostojno Slovenijo. Identiteta obojih je bila zgrajena na ljubezni, spoštovanju in krepitvi življenja, zato je kljub izjemnim oviram ostala neomajna. Temelj identitete pa je jezik. Je izraz človekovega srca, njegove duše, ki lahko gradi ali pa ruši. Komentar je pripravila Erika Ašič iz Društva katoliških pedagogov Slovenije.

Letošnji adventni čas nam ne dopušča lenarjenja. Četrta adventna nedelja se bo namreč zaključila že v sveti večer, v večer, ko se hrepenenje sveta in človeka uresniči v rojstvu Odrešenika. Četrta adventna svečka bo gorela le nekaj ur. Toda do takrat imamo vendarle še nekaj dni, da se notranje umirimo, da nehamo tekati in hiteti od enega opravka do drugega. Da si vzamemo čas, da pripravimo naša srca za prihod Otroka, ki je učlovečenje božje ljubezni, in da najdemo čas drug za drugega, pa tudi za tiste, ki se morda bojijo praznikov, ker so sami in osamljeni.Komentar je pripravila doktorica zgodovine, Helena Jaklitsch. 

V preteklih dneh je bil na obisku veliki slovenski misijonar, ki sta ga oče in mama po slovensko krstila za Petra in ga vse življenje klicala po slovensko Peter, pa ga skoraj vsi Slovenci z nekakšnim nezavednim sladostrastjem in neverjetno doslednostjo imenujejo s tujim imenom. Tudi on je rekel, da se moramo dvigniti, ko vidimo, da grejo stvari narobe. Zagotovo nam bo šteto v dobro. Več kot dovolj je še drugih pasti, zaradi katerih utegnejo biti naše duše prelahke in bo na koncu še vedno naše edino upanje – solza Brezmadežne.Komentar je pripravil Lenart Rihar, ravnatelj Rafaelove družbe.