Razkoje V Glavi

Saj je res dolgo živel v tujini, a je vseeno malce presenetljivo slišati avtorja najbolj uspešnega romana sodobne slovenske književnosti priznati: »Še danes se lažje izražam v angleščini kakor v slovenščini.« Najbolj brani, prodajno najbolj uspešni pa v mednarodnem okolju tudi največkrat prevedeni roman slovenske književnosti po drugi svetovni vojni – Čarovnikov vajenec Evalda Flisarja – pripoveduje o nezadovoljnem moškem srednjih let, ki se iz Evrope odpravi v Kašmir, da bi se visoko v tamkajšnjih gorah – pod budnim očesom modreca Joganande – soočil s samim seboj in svojimi demoni, predvsem z razbohotenim egom in krčevito potrebo po intelektualnem in materialnem obvladovanju oziroma posedovanju lastnega sveta. In čeprav imamo ob Čarovnikovem vajencu opravka z literarno izbrušenim besedilom, v katerem pač ne manjka očitno izmišljenih epizod, je vendarle obče znano, da roman precej neposredno izrašča iz avtorjeve osebne, avtobiografske izkušnje, iz vsega tistega torej, kar se mu je samemu primerilo. Ne le