Razgledi In Razmisleki

Hervé Le Tellier je šestinšestdesetletni francoski pisatelj in lingvist, avtor več kot dvajsetih proznih del, večinoma romanov in zbirk kratkih zgodb. Je predsednik skupine za potencialno književnost Oulipo (ulipó), kar ni zanemarljivo za njegovo pisanje. Prav o izzivih, ki si jih pri ustvarjanju sam postavlja, je namreč govoril v intervjuju s Tadejo Krečič Scholten. Hervé Le Tellier je bil leta 2020 dobitnik Goncourtove nagrade za roman Anomalija, ki ga imamo v slovenskem prevodu Janine Kos. To je najprestižnejša francoska nagrada za književnost. Hervé Le Tellier je nedavno obiskal Ljubljano in nastopil pred polno Kosovelovo dvorano Cankarjevega doma. Roman Anomalija pa so za svojo Goncourtovo nagrado izbrali tudi študenti francoščine na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Dan po nastopu v Cankarjevem domu si je pisatelj vzel čas tudi za poslušalce Razgledov in razmislekov.

Letošnjega nagrajenca Vilenice, leta 1940 v Vojvodini rojenega madžarskega pesnika, pisatelja, dramatika in esejista Otta Tolnaia, v slovenščini poznamo po dveh knjigah: po pesnitvi Babica v rotterdamskem gangsterskem filmu in izboru poezije Kratki rezi v prevodu Gabriele Gaál. Poglavitne značilnosti njegovih del so osredotočenost na podrobnosti, nizanje asociacij in naključij ter prepletanje realnega in fantastičnega sveta. In prav tako se je razvijal tudi pogovor Vlada Motnikarja z njim; intervju se je sproti spreminjal v nazorno predstavitev literarnega postopka.

Švicarsko pesnico in pisateljico madžarskega in slovenskega rodu Ilmo Rakusa slovenski bralci poznajo po poetični avtobiografiji Morje modro moje ter pesniških zbirkah Črta čez vse in Proti strahu. Pri Beletrini je zdaj izšla dvojezična zbirka pesmi Impressum: Upočasnjena svetloba. Izbor pesmi iz zadnjih dveh zbirk je v slovenski jezik prevedla Amalija Maček. Pesnica je Slovenijo obiskala kot častna gostja festivala Dnevi poezije in vina. Z njo se je pogovarjala Tina Poglajen. Bralka Ana Bohte, tonski mojster Vojko Kokot. Foto: Ilma Rakusa, Fokus Lyrik 2019, Frankfurt (Kritzolina) https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ilma_Rakusa_bei_Fokus_Lyrik_2019_01.jpg

Med častnimi gosti letošnjega festivala Dnevi poezije in vina je bil tudi Eugenijus Ališanka, eden bolj prepoznavnih in prevajanih sodobnih litovskih pesnikov. Ob tem je v prevodu Klemna Piska izšla zbirka Če, ki prinaša avtorjev izbor pesmi iz treh pesniških zbirk in spremni poetični esej. Če je za Ališankovo zgodnejše ustvarjanje značilen predvsem abstrakten izraz, četrta zbirka Iz nenapisanih zgodb, ki jo prav tako lahko beremo v slovenščini, označuje poetični obrat h konkretnejši poeziji, ki je le na videz lahkotno igriva. Avtor oddaje Sašo Puljarević, bralec Aleksander Golja, ton in montaža Vojko Kokot. Foto: Heike Huslage-Koch: Eugenijus Ališanka na knjižnem sejmu v Leipzigu 2017 https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Eugenijus_Ali%C5%A1anka_Leipziger_Buchmesse_2017.jpg

V art kino mreži je na ogled novi film makedonske cineastke Teone Strugar Mitevske Najsrečnejši človek na svetu. Film (pri produkciji je sodelovala tudi slovenska hiša Vertigo) je posnet po resnični izkušnji scenaristke Elme Tataragić. Ta je spoznala človeka, ki je med vojno v Bosni v Sarajevu kot ostrostrelec streljal nanjo. Film s to izjemno težko vsebino pa je vseeno poln črnega humorja. Z režiserko Teono Strugar Mitevsko se je pogovarjala Tesa Drev Juh, brala je Lidija Hartman, ton in montaža Vito Plavčak. Avtor fotografije: Martin Kraft https://commons.wikimedia.org/wiki/File:MJK_34357_Teona_Strugar_Mitevska_%28Berlinale_2019%29.jpg

Cees Nooteboom, eden osrednjih nizozemskih pisateljev, je zadnjega julija dopolnil devetdeset let. Vsestranski besedni ustvarjalec: prozaist, pesnik, potopisec in novinar, je preje več prestižnih nagrad, leta 2009 tudi najpomembnejšo nagrado nizozemske književnosti, Prijs der Nederlandse Letteren, njegove knjige so prevedene v več kot dvajset jezikov, tudi v slovenščino. Leta 2016 je Cees Nooteboom obiskal Slovenijo, bil je gost festivala Fabula, Literature sveta. Takrat je izšla njegova knjiga Raj, izgubljeni, pred mikrofon ga je povabila Tadeja Krečič.

V Delavsko svetovalnico se vsak dan po pomoč zatečejo številne delavke in delavci, ki se pri svojem delu soočajo s kršenjem pravic. Ivan Mitrevski, ki je nekaj časa z Delavsko svetovalnico sodeloval kot prostovoljec, je v stripu Nevidna življenja zbral in ilustriral več ko sto zgodb, ki jih je slišal, in čeprav gre najpogosteje za tragične primere, mu je uspelo ohraniti precej humorno noto. Strip po besedah avtorja opozarja na epidemijo prekarnosti, ki pa ni težava posameznika, temveč družbe ter kot takšna zahteva družbene rešitve. Z Ivanom Mitrevskim se je pogovarjal Sašo Puljarević. Strip Ivana Mitrevskega Nevidna življenja je izšel v samozaložbi.

Gledališče, glasba in ples so umetniške zvrsti, ki jih v svojem programu predstavlja mednarodni festival Mittelfest. Ta že več kot 30 let poteka v mestu Čedad v italijanski Furlaniji - Julijski krajini in spodbuja umetniški dialog med mnogimi državami, tudi s Slovenijo, saj naši umetniki že od samega začetka sodelujejo v programu festivala, povezal pa se je tudi z Evropsko prestolnico kulture, ki jo bosta čez dve leti gostili obe Gorici. Letošnji Mittelfest je usmeril pozornost v preteklost in k prvemu umetniškemu vodji … toda z močnim zavedanjem sedanjosti. V oddaji Razgledi in razmisleki se je Aleksandra Saška Gruden o tem pogovarjala z umetniškim vodjem Mittelfesta Giacomom Pedinijem ter nekaterimi sodelujočimi ustvarjalci. Bereta Maja Moll in Renato Horvat, tehnična izvedba Maks Pust in Mirta Berlan. Na fotografiji: Čedad Ewgohl, https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Cividale_in_panoramic.jpg

Dubravka Ugrešić, izjemno načitana avtorica, izvrstna prozaistka ter pronicljiva opazovalka sveta in Hrvaške, ki jo je v devetdesetih letih zapustila, je umrla 17. marca letos. Ob podelitvi nagrade Vilenica leta 2016 je nastal pogovor, v katerem je razkrila, kdaj ji je bilo kot pisateljici najlepše in kdaj najtežje, razmišljala pa je tudi o jugonostalgiji, ženski emancipaciji, položaju književnic in književnikov ter še marsičem drugem. Vprašanja ji je zastavljal Marko Golja, brala je Lidija Grm, oddajo pa je posnel Vojko Kokot. Foto: Bobo

Odzivov na program RTV Slovenija je vedno več. Zaradi ukinjanja oddaj, spreminjanja programskih shem, stavk in dogajanja na RTV je bilo število mnenj, pripomb in vprašanj rekordno. Pa so rekordni odzivi javnosti imeli učinek? Katere so pravice gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov RTV Slovenija in kako jih uveljavljati? Gostja bo varuhinja pravic gledalcev, poslušalcev in spletnih uporabnikov RTV Slovenija Marica Uršič Zupan.

Philippa Sollersa je Le Monde ob njegovi smrti maja letos okronal za srce pariške intelektualne scene šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. V začetku svoje kariere pisatelja je z izposojanjem iz drugih del in eksperimentiranjem vzbujal protislovne odzive. Sam je dejal, da so ga objavili in slavili, še preden je napisal kaj svojega. Pozneje pa je izoblikoval samosvoj slog, tako v esejih kot romanopisju. Ob njegovem obisku Ljubljane leta 2001 ga je pred mikrofon povabila Tadeja Krečič Scholten. Bral je Janez Dolinar. Foto: Wikipedia; https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/85/Philippe-Sollers-2014.jpg (detajl fotografije)

Stefan Komandarev je nepopustljiv filmski kronist bolgarskega delavskega razreda. Na letošnjem festivalu v Kárlovih Várih je za svoj novi film, Blagine lekcije, prejel glavno nagrado, kristalni globus. Pred nekaj dnevi pa je na festivalu Cinehill v hrvaškem Gorskem kotarju prejel tudi nagrado združenja filmskih kritikov Fipresci. O najnovejšem filmu in njegovem filmskem ustvarjanju nasploh se je z režiserjem v Kárlovih Várih pogovarjala Petra Meterc.

Bosanski književnik Dževad Karahasan je živel v Gradcu in Sarajevu, v katerem je bil profesor na Oddelku za primerjalno književnost Filozofske fakultete. Njegovi romani so doživeli velik uspeh, še posebno na nemškem govornem področju, prevedeni pa so tudi v številne druge evropske jezike. Karahasan je umrl v 71. letu, maja 2023. Na 39. mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu leta 2007 je bil osrednji gost. Ob tej priložnosti je predstavil slovenski prevod svojega prvega romana Vzhodni divan iz leta 1989, govoril pa je tudi o svojem odnosu do jezika in književnosti. S pisateljem se je pogovarjal Matej Juh, bral je Ivan Lotrič.

Podeželje, odmaknjenost od urbanih središč, medčloveški odnosi, pa tudi revščina in nasilje so motivi, o katerih v romanu Mestece Galveias piše José Luis Peixoto (roj. 1974), ki velja za enega najpomembnejših glasov sodobne portugalske književnosti. Za svoja dela je prejel že več nagrad, med drugim književno nagrado Joséja Saramaga za roman Noben pogled in nagrado oceanos, portugalsko različico bookerja za Mestece Galveias. O omenjenem romanu, regiji Alentejo, kjer leži konkretni Galveias, tudi pisateljev rojstni kraj, in drugih temah se je Maja Žvokelj s Peixotom pogovarjala ob njegovem gostovanju na festivalu Fabula spomladi 2023. Na fotografiji José Luis Peixoto. Fabula; foto Nina Pernat.

Hans Magnus Enzensberger je s svojimi družbenokritičnimi deli močno zaznamoval evropsko publicistiko in poezijo, že zgodaj so ga poimenovali "mladi jezni mož". Ta nemški pesnik, esejist, prevajalec, urednik in mislec je napisal več kot sedemdeset knjig in velja za enega opaznejših avtorjev nemške povojne literature ter prodornega intelektualca. Enzensberger je umrl v 94. letu starosti novembra 2022, deset let pred smrtjo pa je v kontekstu programa Evropske prestolnice kulture obiskal Maribor. Tedaj je v pogovoru z Alešem Štegrom razmišljal o Evropski uniji, tujcih in drugačnih, o poslušnosti, znanosti in literaturi; oddajo o njem je pripravila Irena Kodrič Cizerl. Pesmi Zagovor volkov pred jagnjeti in Rusko slovo, ki ju lahko slišimo v oddaji, je poslovenil Niko Grafenauer, odlomke iz esejev Nastanek pesmi in Kako se za pisalno mizo izumljajo narodi pa je prevedel Alfred Leskovec. Vir foto: EPA/MMC

12. julija je umrl pisatelj Marjan Tomšič, tudi dramatik in scenarist, časnikar, pedagog, dragocen sogovornik in mentor. Tomšič je v slovensko književnost uvedel tematike Šavrinskih brd. Živel in ustvarjal je v slovenski Istri, tam je nastajala njegova proza: enajst romanov, osem zbirk novel in črtic, osem mladinskih del. Napisal je dvanajst dramskih tekstov, pa radijske igre, humoreske, satire. O ustvarjanju Marjana Tomšiča in tudi o srečevanju z njim so se v studiu Radia Koper pogovarjale jezikoslovka Vesna Mikolič z Znanstveno raziskovalnega središča v Kopru, Ingrid Celestina, vodja knjigarne Libris v Kopru in voditeljica Janja Lešnik.

Moldavijska književnica Tatiana Ţîbuleac je spomladi obiskala Ljubljano kot gostja festivala Fabula - literature sveta. Njen roman Stekleni vrt (izšel je pri Beletrini v prevodu Aleša Mustarja in Saše Špelec (prevedla je odlomke v ruščini)) povsem ustreza naslovu festivala (re)konstrukcije spomina – med drugim namreč pripoveduje o zadnjih letih socializma v Moldaviji in njenem glavnem mestu Kišinjevu. Več o romanu, tudi o romaneskni junakinji Lastočki, pove avtorica v intervjuju z Markom Goljo.

Oksana Zabužko sodi med vodilne sodobne ukrajinske pisatelje. Rodila se je leta 1960, na Univerzi Ševčenko je diplomirala iz filozofije in tudi doktorirala. Delala je kot raziskovalka, precej časa je živela v tujini – v ZDA je predavala o ukrajinski kulturi. Njen leta 1996 objavljeni roman Terenske raziskave ukrajinskega seksa – v slovenščino ga je prevedla Andreja Kalc – so pred časom razglasili za "najvplivnejšo ukrajinsko knjigo v petnajstih letih neodvisnosti". Z Oksano Zabužko, ki je v Ljubljani z literarnim večerom odprla letošnji Festival Fabula, se je spomladi pogovarjala Staša Grahek. Bralki: Eva Longyka Marušič in Maja Moll. Foto: Nik Rovan / BoBo

27. avgusta 2022 je umrl katalonski pisatelj in literarni kritik Vicenç Pagès Jordà, star 58 let. Bil je profesor jezika in estetike na univerzi Ramóna Llulla. Objavil je vrsto romanov, zbirk zgodb in esejev. Pri Sodobnosti International sta v slovenščini izšla dva romana v prevodu Veronike Rot: Sreča ni popolna in Pismo angleški kraljici. Ta je izšel leta 2016. Takrat je katalonski pisatelj obiskal Slovenijo in Andrej Rot ga je povabil pred mikrofon.

Doktorica Metka Zupančič (1950), profesorica francoske književnosti, je v sedemdesetih letih hkrati s študijem na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala na Akademiji za glasbo in je diplomirala kot flavtistka. Kmalu se je posvetila predvsem francoskemu novemu romanu, še posebej Claudu Simonu, prevedla dva romana tega nobelovca in leta 1988 doktorirala s tezo Orfizem in polifonija v delih Clauda Simona. Potem je svoja raziskovanja in poučevanje študentov nadaljevala na univerzah v Združenih državah in Kanadi in objavila tri avtorske monografije ter več knjig kot soavtorica in urednica, prevode in številne članke, eseje. Še vedno predava, zdaj tudi na Primorski univerzi, saj znova živi v Sloveniji. Leta 2020 je izšla njena prva leposlovna knjiga s slovenskim naslovom Tisto neustavljivo v Franciji, pred kratkim pa tudi v slovenskem prevodu Žive Čebulj pri založbi Hiša poezije v uredništvu Nadje Dobnik. Kaj je tisto neustavljivo v novi knjigi, pa tudi v življenju izjemne raziskovalke, avtorice doktorice Metke