Evropa Osebno

Je Perujka, hkrati je Japonka – četrta generacija japonskih emigrantov iz Okinawe. Pred nekaj leti je službeno iz Lime prišla na Hrvaško, v Pulo. No, službeno se ni izšlo optimalno, se je pa bolje končalo osebno. Na Hrvaškem je spoznala svojega bodočega moža, Slovenca, in danes živi v Ljubljani. Eriko Oyakawa je gostja tokratne Evrope, osebno!

Vedno je želel dokazati, da ni žalosten človek, čeprav ga je prav njegov žalosten pogled s prisilnim nasmeškom ponesel v svet interneta in slave. Hide The Pain Harold oziroma Skrij bolečino, Harold je ravno zaradi svojega smehljaja, ki se mu riše na obrazu kljub bolečini, postal slaven meme, ki ga poznajo ljudje po vsem svetu. Pravi, da mu na začetku ni bilo všeč, da je predmet (po)smeha, a potem je svojo vlogo zabavnika sprejel. Delno tudi zato, ker mu ob pokojnini prinaša še dodaten zaslužek, ki v teh časih ni zanemarljiv. Pa všeč mu je tudi prepoznavnost, kar je za nekdaj introvertiranega inženirja elektrotehnike povsem nepričakovano. Kako pa se je Madžar András Arató sploh znašel na internetu, kako je sprejel dejstvo, da je postal meme oziroma osebnost, ki ga dejansko ustvari internetna skupnost, in kdo je po njegovem mnenju bolj slaven Madžar - on ali premier Viktor Orban? Prisluhni mu!

Ksenia Smirnova je ukrajinska novinarka, ki je z ostalimi novinarji iz vse Evrope spremljala novembrsko zasedanje Evropskega parlamenta v Strasburgu. To je bila njena prva pot v tujino, ne le od začetka vojne v Ukrajini, ampak od začetka pandemije kovida. Svojo poklicno pot je začela kot radijska napovedovalka in novinarka. V nekih drugih časih se je ukvarjala s kulturo in spremljala Evrosong, enkrat vmes je radio zamenjala za televizijo, po za Ukrajino prelomnem letu 2014 pa kulturo za politiko. Danes dela za ukrajinsko televizijo Freedom, prostovoljno pa pomaga tujim novinarjem, ki poročajo o vojni v Ukrajini pridobivati akreditacije, dovoljenja, prevoze in kontakte. O tem, kako jo je sredi noči presenetila vojna in kako se je razjokala, ko se je spet znašla v normalnosti predbožičnega vzdušja v Franciji več v oddaji Evropa Osebno!

Tako kot je za dom Brazilijo zamenjal za Anglijo, je tudi delo spletnega oblikovanja zamenjal za ilustriranje in pisanje otroške literature. V njegovi lopi na vrtu hiše v Londonu podobe dobivajo titani, bogovi in druga mitološka bitja, pa tudi raziskovalci, cesarji in gusarji. Njegov Atlas mitov je preveden v 21 jezikov, Atlas zgodovine v 14. Pri nas sta obe knjigi, ki sta prejeli priznanje zlata hruška, izšli pri založbi Morfem, ki je Thiaga de Moraesa gostila na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu. Kot pravi, so si ljudje veliko prej pripovedovali zgodbe o sebi, kot pa risali na stene votlin in zapisali prvo besedo.

Anna Dragoš je Poljakinja, ki je doktorirala na Univerzi v Ljubljani, po večletnem dodatnem usposabljanju v tujini pa se je odločila, da kariero na področju mikrobiologije nadaljuje v Sloveniji. Rada ima Belo krajino, ljubljanski Biotehniški fakulteti pa je prinesla prvi projekt Evropskega raziskovalnega sveta.

Carol Valade je neodvisni multimedijski novinar, ki iz Afrike poroča že deset let. Potoval je po njenem zahodnem delu ter poročal o politični krizi v Gvineji in epidemiji ebole. Dokumentiral je, kako se ljudje prilagajajo podnebnim spremembam in kako izumirajo sloni. Nato se je ustalil v Srednjeafriški republiki, kjer je poročal o posledicah državljanske vojne in ruskem vplivu, o katerem govori tudi dokumentarni film Srednjeafriška republika pod ruskim vplivom. Nedavno je bil z njegovim soavtorjem Clementom Di Romo v Evropskem parlamentu zanj tudi nagrajen.

Gostja Evrope osebno je 90-letna Šinka Pirija iz Jezer na otoku Murter. Pri 17. letih se je zaposlila v tamkajšnji tovarni, kjer so predelovali ribe. Ta predelovalni obrat je otočankam dajal sploh prvo pravo možnost zaposlitve, zato ne preseneča, da gospa Šinka in preostalih 5 žensk še danes navdihuje mlajše generacije. Čeprav otoka razen nekaj obiskov Šibenika praktično ni nikoli zapustila, je pri svojih 90. letih zadovoljna gospa, ki uživa v življenju.

Fernando Almeyda je trideset let star odvetnik in aktivist za človekove pravice s Kube, ki je pred režimom pobegnil v Srbijo. V Evropi osebno spregovori o otroštvu na Kubi, dolgih Castrovih govorih, lakoti, ki uradno nikoli ni obstajala, protestih, tajni policiji, pa tudi naravi in borilnih veščinah.

Eden najuspešnejših srbskih režiserjev ne skriva, da je jugonostalgik. Vseeno poudarja, da je bila nekdanja država verjetno samo iluzija. Na težave prejšnjega sistema je sam najbolje opozarjal s filmi. In to še vedno počne, ne glede na to, da želi trenutna srbska oblast z njim brutalno obračunati. Z Goranom Markovićem, režiserjem filmov Nacionalna klasa, Variola vera, Majstori majstori, Turneja, Tito in jaz, ... se je pogovarjal Gašper Andrinek.

Mark Webber je v svoji bogati karieri v kraljevem razredu dirkaškega športa dosegel devet zmag, od tega dve na prestižni Veliki nagradi Monaka. Po koncu dirkaške kariere je ostal aktiven na številnih področjih, med drugim je ambasador znamk kot so Porsche, Red Bull in Rolex.

Gost Evrope osebno je 54-letni Berlinčan Michael Knodt. Oče štirih otrok, neodvisni novinar in konopljin pacient, ki vsak mesec v lekarni brezplačno dobi 90 gramov konopljinih cvetov. Je vplivnež, kritičen do vplivnežev. Tudi o nemški napovedi polne legalizacije konoplje. Sem konopljin pacient. Z njo se zdravim že 25 let. Uradno dovoljenje s strani nemške agencije za zdravila pa sem dobil leta 2014. Takrat je tako dovoljenje predstavljalo redko izjemo, dobilo ga je samo nekaj sto bolnikov v celi Nemčiji. Predložiti sem moral veliko dokazil in opraviti vse preglede. Od leta 2017 pa lahko konopljo uradno dobim v lekarni. Nemčija je edina država, v kateri lahko kronični bolniki, ki dokažejo, da resnično potrebujejo konopljo za zdravljenje, v lekarni brezplačno dobijo konopljo. S seboj lahko nosim do 90 gramov, kolikor je dobim na mesec na recept. Michael Knodt

Rodila se je v Zagrebu, kjer je leta 2006 diplomirala iz veterine. Danes je veterinarka bolj v prostem času, saj se je leta 2017 vpisala še na Akademijo dramske umetnosti, smer režija dokumentarnega filma. Svoji akademski področji velikokrat združuje v dokumentarnih filmih, v katerih so živali glavni protagonisti. Sunčica Ana Veldić se je pred časom se je v Ljubljani mudila kot gostja in članica žirije festivala kratkega filma FEKK, kjer je pripravila tudi predavanje z naslovom Naracija filma z nečloveškimi protagonisti.

Nemec Mario Dieringer je zajemal življenje z veliko mavrično žlico, dokler ga različne okoliščine niso potisnile na dno. Razmišljal je o tem, da bi si vzel življenje. Pravočasna psihoterapevtska pomoč in želja po življenju sta ga prignali do tega, da danes skupaj s svojim psom Tyrion hodi po svetu, sadi drevesa spomina na žrtve samomora in na podlagi svojih izkušenj ljudi ozavešča o duševnem zdravju. Prej sem živel na 240 kvadratih in imel vse stvari, ki bi si jih lahko zaželel. Zdaj pozimi živim v stanovanju s 14 kvadrati in sem srečnejši kot kadarkoli. Res vam polagam na srce – spremenite to, kar vas spravlja v slabo počutje. Še ena pomembna stvar: živite življenje, ki temelji na vašem bivanju tukaj in zdaj, ter ne na lastništvu in imetju. Mario Dieringer Zapiski Trees of Memory

Irene in Antoine Kaufmann sta leta 2017 prevzela posest z vinogradi v vinogradniškem mestecu Aesch, ki je od Basla odmaknjeno slabe pol ure vožnje. Novo obdobje se je začelo z njunim prihodom, saj so iz vinogradništva na količino prešli na vinogradništvo v kakovosti. In se osredotočili na pridelavo organskih in biodinamičnih vin. Leta 2019 so se preimenovali v klet Klus177. Po dolini in imenu ceste, kjer so vinogradi in njihova domačija.

Latvijski glasbenik in komik Ralfs Eilands je glasen kritik ruskega režima. Ralfs Eilands je že od enajstega leta vpet v latvijsko glasbeno sceno, kot dvajsetleten je leta 2013 Latvijo zastopal tudi na tekmovanju za pesem Evrovizije. Čeprav je osvojil zadnje mesto, ga to ni ustavilo, ampak spodbudilo. Že od leta 2014 je glasen in kritičen do ruskega delovanja v Ukrajini. Februarska invazija ga zato ni presenetila, ga je pa razžalostila in razjezila.

Katherine Dunn je okoljska novinarka, trenutno urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer se sprašujejo, kako poročati o okoljski krizi, kje iskati vire, in kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem. Katherine Dunn je Kanadčanka, ki že vrsto let biva in deluje v Veliki Britaniji. Trenutno deluje kot urednica Oxfordove mreže za okoljsko novinarstvo, kjer novinarje, urednike in pisce usmerjajo in jim pomagajo pri obravnavanju okoljskih tematik. In če spremljate novice zadnjih nekaj let, sta zavedanje in poročanje o podnebnih spremembah pereča, boleča, a hkrati tema, s katero se moramo ukvarjati vedno znova. To poglobljeno počne tudi Katherine, ki bo v pogovoru za Evropo osebno več povedala o poročanju o okoljski krizi, kje iskati vire, kakšna je povezava med pandemijo, vojno in okoljem in zakaj je dobro o okolju poročati skozi lokalne oziroma osebne zgodbe.

Filip Mrvelj je svetovno znani ulični slikar iz Slavonskega Broda, ki se je pred leti vpisal tudi v Guinessovo knjigo rekordov. Hrvaški ulični slikar Filip Mrvelj je nedavno ob prazniku čebel poskrbel, da je na Prešernovem trgu v Ljubljani zrasel cvetoč travnik. Njegovi slikarski projekti po vsem svetu poskrbijo, da se slika kot po čudežu postavi pokonci, čeprav vsi opazovalci vemo, da je naslikana v dveh dimenzijah na ulični tlak. Otroško presenečenje nad anamorfnim slikanjem oz. slikanjem s pomočjo optične prevare je še večje in bolj otipljivo, če naslikan motiv gledamo skozi lečo fotoaparata ali kamere ali če preprosto v slogu današnje mode - skozi lečo pametnega telefona. Potem kranjske sivke letijo nad tlemi, travnik ali kak drug motiv pa vstane s tal s pomočjo vidne prevare. "V Slavonskem Brodu sem pred desetletjem poslikal 1300 kvadratnih metrov, ko je Guinessov rekord znašal še 860 kvadratov. Uradno tiste slike sploh nismo  prijavili, ker sem si napačno razlagal njihove propozicije, pa še finančn

Pogovor z urednikom slovenskih sporedov na avstrijski radioteleviziji ORF v Celovcu. Marijan Velik počne veliko stvari. Je urednik slovenskih sporedov na ORF v Celovcu, predsednik krovne športne organizacije Slovencev na avstrijskem Koroškem in tudi selektor manjšinske nogometne reprezentance. To se mu ne zdi nič nenavadnega, saj je imel odličnega vzornika; njegov oče je bil med drugim ravnatelj in župan. Marjan Velik o svojih izkušnjah v športu in njihovem povezovanju na radijsko področje: "Moram povedati, da sem mnogo profitiral od tega, da sem bil že v zelo mladih letih kapetan enega moštva. Dejansko sem od vodenja ekip, kajti tudi kot kapetan vodiš ekipo, mnogo prevzel, kar opazil pri šolanjih znotraj ORF-a."   O koroških Slovencih in tem, da so vsi multifunkcionarji: "Tudi moj oče je imel veliko funkcij, bil je ljudskošolski ravnatelj, župan naše občine v Selah, bil je podpredsednik slovenskega atletskega kluba, podpredsednik slovenske športne zveze. Nas, koroških Slovencev, je tako malo, da nam j

Kate Wagner je ameriška novinarka in pisateljica, ki se je navdušila nad kolesarstvom in Slovenijo. Ali si lahko predstavljate, da obstaja ameriška novinarka in pisateljica, ki trenutno piše skoraj izključno o slovenskem kolesarstvu? To je 28-letna v Chicagu živeča Kate Wagner, katere meteorski vzpon na publicističnem področju bi lahko primerjali z vzponom Tadeja Pogačarja v svetovnem kolesarstvu. Nekdanja klasična glasbenica in arhitekturna kritičarka se namreč s pisanjem o kolesarstvu ukvarja šele dve leti, vendar si je že utrla pot v najpomembnejše kolesarske publikacije v angleškem jeziku. Novo življenjsko poslanstvo si je našla v pisanju člankov o osebnostih in zakulisju slovenskih uspehov v kolesarstvu. V zadnjih dneh je bila na obisku v Sloveniji, kjer je zbirala gradivo za daljši članek o Tadeju Pogačarju, o katerem že nastajajo tudi prvi zametki knjige. Kate Wagner se bo zaradi tega projekta letos v Slovenijo še vrnila za daljše obdobje, ob njenem tokratnem, recimo temu informativnem, obisku pa s

Med letoma 2003 in 2009 je bil Thierry Vissol svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki, kljub več kot 30-letni karieri svoje funkcije ni nikoli razumel strogo uradniško. Thierry Vissol je kot evropski uradnik deloval 36 let. Med letoma 2003 in 2009 je bil svetovalec Evropske komisije o avdiovizualni politiki in bil neposredno vpleten v projekt Evropske in monetarne unije, svoje funkcije nikoli ni razumel strogo uradniško. Pravi, da je bila Evropska komisija takrat drugačno okolje, ki je omogočalo, da so pobude prihajale od spodaj navzgor. Danes z grenkobo ugotavlja, da (to) ni več tako. "Odpušča se novinarje, karikaturiste zaradi kritike o transfobiji in homofobiji. Seveda je popolnoma jasno, da je treba manjšine zaščititi in se boriti za njihove pravice, ampak ne smemo pa s tem zatreti drugih."   Ko je v Evropski komisiji organiziral razstavo karikatur, kritičnih do Evropske unije, je nadrejenim uspel razložiti, da je to pravilen način odpiranja razprave o evropskih vprašanjih. O tem je pr