Evropa Osebno

David Fricker je na ukrajinsko-madžarsko mejo pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na železniški postaji deli med ukrajinske otroke. David Fricker je 40-letni strojevodja iz Velike Britanije. Na Madžarsko je pred dnevi pripeljal avtobus s tri tisoč plišastimi igračkami, ki jih na obmejni železniški postaji deli med ukrajinske otroke. David je bil ob začetku vojne na dopustu v Budimpešti, ganilo ga je, ko je videl, koliko ukrajinskim otrokom pomenijo toplina in plišaste igrače. V svojem kraju je organiziral humanitarno akcijo in zdaj vsaj malo razveseli najmlajše ukrajinske begunce. David Fricker je gonilna sila in dobesedno šofer projekta Tedy Busz. "Danes zjutraj je eden izmed prostovoljcev k našemu avtobusu pripeljal že malo večje dekle, kakšnih 14 let je bila stara. Prestrašena in nezaupljiva je bila, malo ji je bilo nerodno, hitro smo prebili zid in brez sramu si je izbrala velikega in kodrastega medvedka, ki ga je trdno stisnila k sebi."

Klaus Unterberger v Avstriji, pa tudi širše, velja za velikana javnih medijev, saj praktično svojo celotno kariero dela na avstrijski javni radioteleviziji ORF. Velja za velikana javnih medijev v Evropi, še posebno v domači Avstriji. Zadnja leta ga Avstrijci ne prepoznavajo le po njegovem novinarskem delu, ampak tudi kot vodjo oddelka za javno vrednost na avstrijski javni radioteleviziji (ORF). V zadnjem času se veliko ukvarja tudi s pobudo oz. manifestom za izboljšanje spletnih platform javnih servisov, sopodpisnika tega manifesta sta recimo tudi Jürgen Habermas in Noam Chomsky. Klaus Unterberger je nekdo, ki ve, kako morajo delovati javni RTV-servisi. Hkrati tudi ve, da so vedno pod udarom politike. V zadnjih štiridesetih letih, odkar dela na ORF, ni bilo dneva, dodaja, ko politika ne bi poskušala vplivati na medij. In na podlagi vseh svojih izkušenj ugotavlja, da je slovenska javna RTV v kritičnem položaju.

Matthew Caruana Galizia je malteški novinar, sin umorjene Daphne Caruana Galzia. So ljudje, v koži katerih si marsikdo želi biti, in so taki, ki jih hkrati občuduješ, a si nikakor ne želiš biti na njihovem mestu. Eden od teh je zadnja leta Matthew Caruana Galizia. Na intervju je konec lanskega leta prišel kot duh, izmozgan, s polurno zamudo. Že od oktobra 2017 se bori za to, da bi našli in obsodili morilce in naročnike umora njegove mame, preiskovalne novinarke, ki je na Malti odkrivala mafijske posle tamkajšnje vlade. Matthew je tudi direktor fundacije, ki nosi mamino ime. Pravi pa, da je prav novinarstvo zadnje, kar ljudem ostane, ko državne ustanove ne delujejo več.

"Želimo si ostati v svoji državi in govoriti svoj jezik kot del Evropske unije," pravi tolmačka in kulturnica Kateryna Rietz-Rakul. Kateryna Rietz-Rakul je Ukrajinka, ki že 20 let živi v Berlinu. Dejavna je v društvu Kul'tura, ki poskuša mednarodni javnosti predstaviti ukrajinsko umetnost. Sicer pa profesionalno tolmači pet jezikov. Med drugim je tolmačila med sprejemanjem Minških sporazumov leta 2014. Trenutno pomaga pri tolmačenju ukrajinščine za nemški časnik Die Welt. Ob enem izmed govorov ukrajinskega predsednika Zelenskega so jo premagale solze. Podrobneje se predstavi v Evropi osebno.

Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih. Klaus Thymann je tipično zadržan, na trenutke celo malce hladen Danec, ki pa o okolju in okoljski ozaveščenosti govori s posebnim žarom v očeh. In osredotočenostjo. Okoljevarstvenik, raziskovalec, aktivist, fotograf, filmar, novinar s svojo organizacijo Project Pressure potuje po naši modri krogli in dokumentira posledice podnebnih sprememb, ki se po njegovem še najbolj očitno kažejo na izginjajočih ledenikih. V Sloveniji se predstavlja z razstavo Taljenje - Meltdown v Galeriji Jakopič v Ljubljani. Zanimivo, da meltdown v slovenščini pomeni tudi zlom. In ravno proti okoljskemu zlomu drvimo, če se naše zaveze o prenehanju uporabe fosilnih goriv ne bodo uresničile. 

Režiserka Eliza Kubarska je v enem svojih dokumentarnih filmov v ospredje postavila družino Šerpe Ngada in to, kako tam gledajo na ekstremne alpinistične odprave. Ko je Eliza Kubarska pri sedemnajstih, sredi ravninske Poljske, v kateri je živela, po naključju odkrila skalno plezanje, je vedela, da bo to njena pot, ki ji bo omogočila prepotovati svet. Na njej je spoznala ljubezen svojega življenja, Davida Kaszlikowskega, in gore, v katerih je našla veliko še ne povedanih zgodb in o njih posnela dokumentarne filme. "Gore so moj svet in v gorah preživim veliko časa. To je okolje, v katerem se počutim varno, ki ga razumem. Našla pa sem tudi veliko zgodb, povezanih z gorami, ki niso bile prej nikoli povedane, ali pa so bile, a ne dovolj globoko, ne tako, kot bi si jaz želela. Moj prvi film je bil o moji odpravi z Davidom na Grenlandijo, kamor sva odšla, da bi preplezala tisoč petsto metrov visoko pečino. Odprava sicer ni bila glavna tema, pač pa najin odnos, odnos med žensko in moškim na odpravi. Film K2: Dot

Islandski filmski in gledališki igralec Hilmir Snær Guðnason o tem, zakaj na Islandiji ni nujno, da imajo pravljice srečen konec, o podnebnih spremembah, in o filmu Jagnje. Hilmir Snær Guðnason je priznan in uveljavljen filmski in gledališki igralec na Islandiji. Čeprav je njegova številka še vedno v telefonskem imeniku, nima težav z nadlegovanjem, niti s paparazzi. Pravi, da ljudje samo jemljemo iz narave in ničesar ne vračamo. Zato se nam narava maščuje. To pa je tudi eden izmed vidikov njegovega zadnjega filma Jagnje. "Ko sem bil otrok, je bilo veliko hladneje. Spomnim se, da je bila poleti temperatura okoli 15 stopinj in nekaj dni je bilo nad 20. Kar je bilo zelo vroče. Zdaj imamo veliko dni, celo tednov, s stopinjami nad 20. Torej, nekaj resnice je v tem. Tudi zime so bolj mile. Iz otroštva se spominjam velikih količin snega, snežnih neviht. Včasih je bilo treba iz snega odkopati celo hišo! Zdaj se to ne dogaja več. Vode je vse manj, reke so vse bolj plitve, v njih je vse manj lososov."

Alpski smučar Aksel Lund Svindal, najstarejši smukaški zmagovalec v zgodovini olimpijskih iger, o uspešni karieri, številnih poškodbah, razlogih za upokojitev in športnih vrednotah, ki so pomembne za svet. Zimske olimpijske igre na Kitajskem bodo prve po 16 letih brez Aksla Lunda Svindala v tekmovalnem dresu. Pred tremi leti je pri 35 letih končal svojo uspešno kariero. Slovo od kariere za najstarejšega olimpijskega smukaškega zmagovalca v zgodovini ni bilo boleče, so bile pa številne poškodbe, po katerih se je znova in znova vračal. Zaradi ljubezni do športa, tudi do olimpijskih iger, je ob srečanju v Söldnu razlagal Norvežan, dvakratni olimpijski zmagovalec, petkratni svetovni prvak, ki je sicer na velikih tekmovanjih zbral skupno kar 13 odličij, v svetovnem pokalu pa nanizal 36 zmag, osvojil dva velika kristalna globusa in devet malih. Njegovo kariero so zaznamovale številne poškodbe. Kakšni pa so zazlogi za konec kariere? "Najbolj kul stvar pri tekmovalnem smučanju je smučanje samo, potem pa je tu še

Avstralski umetnik Colin Black se je povsem posvetil zvoku. O Ljubljani pred Parizom, dojemanju njegovega dela in mednarodnih nagradah. Ljubljančani smo pred nekaj leti dobili someščana iz enega najbolj oddaljenih velemest na svetu. Brisbane je dvoinpolmilijonsko mesto iz avstralske zvezne države Queensland, njegovo metropolitansko območje pa po površini obsega dobre tričetrt Slovenije. Colin Black je umetnik, ki se je povsem posvetil zvoku. Njegove zvočne instalacije, radijski zvočni miksi, prelivi naravnih in urbanih zvokov ali manipulacije hrupa so po vsem svetu pobirali nagrade. Pred sedmimi leti je dobil vabilo ljubljanskega inštituta Cona, če bi prišel v Ljubljano v umetniško rezidenco. "Roko na srce, niti nisem vedel, kje to je. Vzel sem zemljevid, videl, da to ni kakšna pošast, in se hitro odločil za enomesečni obisk. Ko sem prispel, je bilo mesto polno življenja." "Ko sem prvič priletel v Evropo v Rim, sem pričakoval višje zgradbe. Sydney ima veliko nebotičnikov, tu pa je evropsko velemesto s sa

Deskar na snegu Jasey Jay Anderson: Ker si vedno praviš, da lahko nekaj dosežeš, a zato ni nobenega zagotovila, dokler ne poskusiš. Bil je osmi februar 1998, ko je vodil po prvi vožnji olimpijskega deskarskega veleslaloma v Naganu. Takrat so deskarji na snegu še vozili klasični veleslalom, v svetovnem pokalu tudi superveleslalom. Bili so novost v olimpijskem programu. Vreme se je med prvo in finalno vožnjo poslabšalo in Jasey Jay Anderson je svoj prvi olimpijski nastop končal kot šestnajsti. Niti v sanjah si ni predstavljal, da bo v 47. letu starosti lovil sedmi olimpijski nastop, sploh ker se je po četrtem, ko je v Vancouvru osvojil zlato medaljo, že poslovil. "Financiram se sam. Z ženo sva se odločila, da del denarja, ki sva ga varčevala za pokojnino, investiram v sezono, ki bi mi lahko prinesla še eno vrsto zadoščenja. Šestkrat sem bil na olimpijskih igrah in ni prav nujno, da bi se jih udeležil še sedmič. A želel sem vedeti in žena mi je rekla, pojdi, da izveš."   Kaj žene športnika, da se po upokoj

Ana Salazar Torrez je bolivijska umetnica, ki je skupaj z gledališko skupino Teatro Trono novembra obiskala Slovenijo v okviru šeste nacionalne konference globalnega učenja, ki je letos nosila pomenljiv naslov Onkraj mehurčka. Ana živi v mestu El Alto, ki leži v Andih na 4000 metrih nadmorske višine. V kulturi staroselcev je zelo pomemben odnos do narave. "Povezava z Zemljo je zelo globoka. Preden kaj naredimo, se najprej obrnemo k njej. Tudi če na primer popijemo pivo, ga najprej malo darujemo Zemlji."   Ana pravi, da so telesa prvotnih prebivalcev polna strahu. "To je zaradi zgodovine. Kolonialisti so nam govorili, da smo nekaj najhujšega na svetu, da smo manjvredni, da smo necivilizirani divjaki. Vse to je danes shranjeno v naših telesih. Telo ima spomin in ta spomin se prenaša iz generacije v generacijo. Staroselci se še zmeraj čutijo manjvredne."   Gledališče in umetnost jim lahko pomagata. Tudi tako, da jim ponudita prostor, kjer lahko o tem govorijo. "Zakaj ne marate barve svoje kože, saj je l

Gostja je Kolumbijka Giovanna Paola Severino Gutierrez, predsednica Društva Latinoameričanov v Sloveniji. Giovanna Paola Severino Gutierrez je v Slovenijo prvič prišla leta 2006, na tritedenski obisk, ki zdaj traja že petnajst let. Iz takrat ene najbolj nevarnih držav na svetu je prišla v eno od najvarnejših. Kljub temu ji je prijateljica s fakultete predlagala skrito besedo, geslo, s katerim bi lahko povedala, da je nekaj narobe: "Rekla mi je, naj v pogovoru samo povem, da pogrešam neko hrano, sadje. Nisva se dogovorili točno, katero besedo. Samo sadje naj bi omenila, pa bi ona vedela, da je nekaj narobe. Težava je bila, ker mi je bilo tukaj zelo všeč, res pa sem pogrešala eno stvar – sadje. Okus po kolumbijskem tropskem sadju."   Giovanna, katere prvi trije deli štiridelnega imena so italijanski, ima po dedkovi strani italijanske prednike. Tudi njen stik s Slovenijo se je na neki način začel v Italiji pred 15 leti. Danes je Giovanna predsednica novega društva Latinskoameričanov: "Več ljudi iz Latinsk

Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta prva nemška veleposlanika, ki delo opravljata izmenično. Redko Evrope osebno nastajajo v tako prefinjenih prostorih, kot sta sprejemnica in dnevna soba nemške rezidence v Rožni dolini. Gosta Natalie Kauther in Adrian Pollmann sta namreč nemška veleposlanika v Sloveniji, ki sta iznašla poseben model usklajevanja poklicnega in družinskega življenja. Osem mesecev veleposlaništvo vodi Natalie in je Adrian doma z otroki, nato vlogi zamenjata. Ideja se je pojavila, saj sta v zadnjih letih zelo malo časa preživela s svojimi tremi otroki. V Berlinu sta oba veliko delala in jih premalo videla. Odločila sta se, da bosta to spremenila in to takoj, sicer bodo že veliki in jim ne bo več do preživljanja časa z njima. "Odločitev je bila skupna. Obema je bilo jasno, pa tudi otroci so nama odločno povedali. Sama sem bila zelo veliko na službenih poteh s predsednikom, moj mož je pozno prihajal domov, ker je intenzivno sodeloval pri reševanju krize v Siriji. Otroci so nama rekli, da s

Nemški stripar, risar in ilustrator Patrick Wirbeleit piše in ilustrira otroške knjige ter ustvarja stripe za otroke. Patrick Wirbeleit je ilustrator in avtor, ki živi na podeželju v bližini Hamburga v Nemčiji. Napisal je skoraj petdeset otroških knjig in stripov. Vendar pa ugotavlja, da so ljudje na splošno bolj navdušeni, ko se dotakne stropa, ne da bi se postavil na prste. Ja, tako visok je. A ne tako, da zanj ne bi bilo prostora v novi oddaji Evropa osebno. "Če si avtor in hkrati ilustrator, so tvoje misli zgrajene tako, da imajo vedno ideje. Običajno se dialog dveh literarnih oseb pojavi v moji glavi. Ali pa včasih slišim kakšen pogovor iz okolice in si takoj zapišem, kaj je kdo rekel, potem pa si domišljam, kaj bi bil odgovor, če bi kdo na to odgovoril. Ti dve osebi poskušam umestiti v prostor in čas. Tako po navadi nastanejo zametki mojih zgodb. Te pa po večini nastajajo v kavarnah. Ko sem doma, me prehitro kaj zmoti. V kavarni pa, čeprav je veliko ljudi, ti nimajo nič z mano."   Čeprav danes ne

Današnja sogovornica je Tajka, ki obožuje slovensko naravo in kulinariko. Veliko potuje in trenutke lovi v fotografski objektiv. Kitiya Srimaratn je odraščala na severovzhodu Tajske, v kraju s težko izgovorljivim imenom. Preden je zapustila domovino, je kot medicinska sestra delala v intenzivni enoti zasebne bolnišnice v Bangkoku. Slovenija jo je očarala z gorami in jezeri. Nekaj let po prihodu v Slovenijo je odprla masažni salon, veliko in rada kuham, tudi za zaključene družbe. Je nemirna duša. Izleti in potovanja so njena strast in Evropa je s svojo bogato zgodovino neskončen vir novih odkritij. Kitiyina strast je tudi fotografija. Z objavami ujetih trenutkov na družbenih omrežjih je k obisku Slovenije in okoliških držav pritegnila številne Tajce, ki jih vodi na potovanjih.  "Večina Azijcev, ki odidejo, grejo v tujino iskat nove, boljše priložnosti. Zlasti v Evropi je zaradi zdravstvenega sistema in socialnih pravic kakovost življenja veliko boljša. To sem posebej občutila med epidemijo, ko smo vsi, ki

Najuspešnejši nemški smučar Felix Neureuther je kar 13-krat stal na najvišji stopnički tekem svetovnega pokala, pohvali pa se lahko tudi s petimi odličji s svetovnih prvenstev. Kot zanimivost – svojo prvo tekmo svetovnega pokala je odsmučal prav pri nas v Kranjski Gori. V svojem domu nima osvojenih medalj in pokalov, saj pravi, da mu več pomenijo spomini s tekem in občutki, ki jih je doživljal ob zmagah in porazih. Tudi po tekmovalni upokojitvi sicer ostaja vpet v svet smučanja. Zaljubljenec v naravo in gore z družino živi v domačem Garmisch-Partenkirchnu. Kot strokovni sodelavec dela na nemški televiziji, v zadnjih letih pa se je v sodelovanju z različnimi mednarodnimi organizacijami posvetil tudi ozaveščanju o podnebnih spremembah. Pri tem s prstom pokaže na odgovorne na Mednarodni smučarski zvezi. "V teh časih se mi ne zdi primerno, da se tekme svetovnega pokala začnejo že konec oktobra. Morale bi se začete tri ali štiri tedne pozneje. Sölden sicer pripravi izvrstno odprtje sezone, a razmisliti moramo

Marie-Claire Pagano se predstavi kot pol Britanka in pol Italijanka. Čeprav ta hip opravlja doktorat v Združenem kraljestvu, zadnjih nekaj let pogosto obiskuje Slovenijo. Marie-Claire Pagano je odraščala v predmestju Birminghama v Veliki Britaniji. Po očetovi strani ima italijanske korenine, zato je znotraj meja naše zahodne sosede preživela številna poletja in praznike, zadnja leta pa vse pogosteje prihaja tudi v Slovenijo. Zdaj v sklopu doktorskega študija raziskuje, kako psi izražajo čustva z obrazno mimiko, premiki repa in telesno držo. "Že od nekdaj imam željo, da bi poskušala razumeti živali. Psi imajo prav posebno mesto v mojem srcu. Moja prva služba je bila sprehajanje sosedovih psov, pozneje pa striženje psov. Ko sem bila mlajša, mi doma namreč niso pustili imeti svojega psa, zato sem izkoristila vsako možnost, da sem si lahko izposodila tuje ljubljenčke."   Privilegij ima, da lahko zaradi življenja v različnih državah prepoznava kulturne razlike in med seboj primerja navade. "Morda sem kot ku

Čeprav Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji, se je kot srednješolka odločila, da bo raje pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik. Olga Chufistova prihaja iz mesta Ulan-Ude, glavnega mesta ruske republike Burjatije v vzhodni Sibiriji. Njen rojstni kraj je pomembno vozlišče transsibirske in transmongolske železnice. Leži na vzhodu Bajkalskega jezera, največjega sladkovodnega jezera na svetu, slabih dvesto kilometrov proti jugu je meja z Mongolijo. In tam daleč, šest ur letenja od Moskve in še tri več od osrednje Evrope, se je takrat srednješolka Olga odločila, da bo pobliže spoznala Slovenijo in slovenski jezik. "Odraščala sem v večkulturni družbi, v kateri ljudje poznajo in spoštujejo več religij, navad in jezikov. To, da je moje otroštvo potekalo v takšnem vzdušju, je name zelo močno vplivalo. Zato me tudi zdaj tako zanimajo druge kulture in jih zelo enostavno prepoznavam, sprejemam in spoštujem."   Eden najboljših ruskih klubov dvo

Robert Swan je ambasador ohranjanja Antarktike kot zadnje nedotaknjene divjine. Čeprav sovraži mraz, pa tudi hojo, že več kot trideset let potuje na celino, veliko za dve Avstraliji in opozarja na njeno krhkost. Robert Swan je pustolovec, ki je svojo radovedno naravo odkril že pri enajstih letih. Ko so številni otroci razmišljali o igračah ali kakšnih prostočasnih dejavnostih, je Swan razmišljal o hoji. In ne o kakršni koli hoji, temveč si je v mislih risal prostrane ravnine južnega in severnega tečaja. Osredotočenost na cilj je bila tako jasna, da se mu je dvajset let pozneje želja uresničila. "Potreboval sem sanje. Mislim, da sem tisti tip človeka, ki bi sicer lahko v nekem trenutku zašel s poti, zato sem potreboval nekaj, kar bi me zaposlilo, mi jemalo energijo. In vedno sem imel občutek, da je Antarktika zelo poseben kraj. Zelo sem bil osredotočen na cilj, ampak pot do uresničenja sanj nikakor ni bila enostavna."   Prehodil je južni tečaj. Nato pa še severnega. Od prve stopinje na Antarktiki naprej

Novinarka Ana Lalić iz Novega Sada je bila zaradi svojega dela označena za izdajalko države in tujo plačanko. Prejela je več groženj s smrtjo, zato ima še vedno zasebno varovanje. Ana Lalić je ob treh popoldne oddala prispevek o katastrofalnih razmerah v Kliničnem centru v Novem Sadu. Bilo je na začetku aprila 2020, nekaj tednov po začetku epidemije. Skoraj celotna redakcija medija Nova.rs je takrat delala od doma. Čez nekaj ur je prišel poziv, da so jim iz Kliničnega centra sporočili, da bo Ana Lalić nosila pravne posledice za svoje pisanje. Medtem ko je pisala odgovor, je zazvonil zvonec v njenem stanovanju. Pred vhodom so bili štirje policisti v civilu ... ... čez nekaj ur je bila priprta v celici policijske postaje.