Kulturni Fokus

Kako lahko povežemo posameznikovo in družbeno samozagledanost, arhaične in bolj sodobne mitološke ter umetniške različice, v katerih je naslovni lik Narcis, ter avtofikcijsko literaturo?  Živimo v času, ki je poln narcisov, polno je naracij o samem sebi. Mnogi sebe, predvsem s pojavom socialnih omrežij, razkazujejo in razstavljajo, kot bi bili v nekakšnih vitrinah. Zato nas zanima, ali so mitološke podobe antike, ki hranijo izrazoslovje za zelo sodobne pojave razgaljanja in samoljubja, sploh ustrezne za razumevanje narcistične družbe? Kaj je sploh skupno mitologiji in psihološkim fenomenom sedanjosti, ali je je mitološki narcis sploh narcističen, je v družbi narcisov ljubezen sploh mogoča?V oddaji Kulturni fokus bomo na temelju knjige Massima Guastelle: Narcis. Ljubezen brez distance brodolomi, ki jo je prevedel prav dr. Mirt Komel, ki je gost oddaje, poskušali dojeti bolj globoke razsežnosti, v katerih so morda skriti odgovori na aktualne vidike razumevanja mita

So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez omembe vrednih povezav s človeško stvarnostjo, sredi katere znanstveniki živijo, raziskujejo ter postavljajo hipoteze?Splošno sprejeta modrost pravi, da so družboslovne in humanistične vede – od sociologije do filozofije – vedno zaznamovane z ideologijo, da so torej v svojem najglobljem jedru svetovnonazorsko pristranske in politično navijaške, medtem ko naj bi bile, nasprotno, naravoslovno-tehnične discipline – od astronomije do biokemije – v pravem pomenu besede neideološke, se pravi nevpletene v dramo dnevnih družbeno-političnih prerivanj in potemtakem zares znanstvene, saj naj bi stvarnost zgolj opisovale oziroma razlagale, kako svet okoli nas pravzaprav deluje – in nič drugega. Tako, kot rečeno, trdi splošna modrost. Toda: ali ima ta modrost tudi prav? So naravoslovne znanosti res zaprte v nekakšnem slonokoščenem stolpu čiste vednosti in brez

V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Kako ji je to uspelo?V zadnjih dveh stoletjih se je ruska književnost uveljavila kot ena najvitalnejših, umetniško prebojnih in kulturno vplivnih nacionalnih literatur na svetu. Jasno, seveda, kako bi se vendar ne, ko pa so v ruskem jeziku svoje pesmi in romane vendar ustvarili tako talentirani pisci, kot so bili Puškin in Gogolj, Dostojevski in Tolstoj, Cvetajeva in Ahmatova. Prav res, brez talenta kakopak ne gre, ampak samo talent najbrž še ne zadošča … Navsezadnje so bili nadarjeni tudi Prešeren, Cankar, Murn in Kosovel – pa slovenska literatura zaradi tega še ne odmeva globalno. Očitno je torej, da so pri meteorskem vzponu v ruščini pisane književnosti – nekateri strokovnjaki v tem kontekstu govorijo celo o ruskem literarnem čudežu – pomembno vlogo igrali še drugi

O velikem slovenskem umetniku, ki je menil, da imamo vsi v sebi potencial Leonarda ali Einsteina, vendar se mu le redki posvečajo. Minilo je sto let od rojstva umetnika, ki se je posvečal tako prostranim svetovom likovne umetnosti kot popotniški literaturi in sobivanju poezije in slikarstva. Vendar Jože Ciuha ni bil le odprt iskalec motivov in form za  različne tehnike lastne umetnosti, ampak tudi raziskovalec in analitik podob univerzalno človeških potez. Osredotočen je bil na duhovnost in energijo Vzhoda in hkrati likovno materializiral tudi doživljanje miljeja Zahoda. V njegovem zelo obsežnem opusu najdemo tako zapis travmatičnih življenjskih izkušenj kot pričevanja metafizičnih razsežnosti. Gosta: sin in likovni umetnik Peter Ciuha, docent na Pedagoški fakulteti na Univerzi na Primorskem in Barbara Savenc, muzejska svetovalka, kustodiat za novejšo likovno umetnost 20. in 21. stoletja v MGML   foto: Jože Ciuha 2007: Legenda o ledenih možeh, akril na platnu

Monumentalni Eseji velikega francoskega misleca in pisca 16. stoletja nam razkrivajo podobo novega, moderni dobi pripadajočega človeka, ki ne zaupa ne avtoriteti svetih ne avtoriteti filozofskih besedil, ampak hoče predvsem misliti s svojo glavoKo v prvem dejanju slovite Shakespearove tragedije duh umorjenega očeta Hamletu naloži maščevanje, danski kraljevič prikazni ne verjame na besedo, ampak, kot vemo, s pomočjo skupine potujočih igralcev, ki ravno ob pravem času obišče grad Elsinor, izvede psihološko pretanjen preizkus, da bi se na lastne oči prepričal, ali je stric Klavidij resnično ubil svojega brata, Hamletovega očeta, in se navsezadnje polastil prestola. Natanko zato, ker se princ ne zanaša slepo na avtoriteto besed, ki prihajajo iz onstranstva, ker pač hoče opazovati in sklepati sam zase, nekateri razlagalci tudi pravijo, da je lik Hamleta pravzaprav epohalen: skozenj naj bi namreč Shakespeare pokazal, kako bomo v novem veku ljudje mislili in čustvovali in delovali. V Haml

Ljubezenska simbolika je jezik, ki ga znamo zelo dobro brati, vsaj znotraj svojega kulturnega sistema, čeprav fenomeni ljubezni niso univerzalen jezik. Ponekod je bila podvržena in je še patriarhalnim strukturam, drugod je razumevana skozi spolnost.Platon, ki jo je imel za družbeno nevarno silo, bi se gotovo zgražal nad tem, saj je poveličeval le njeno duhovno plat. Ljubezen in intimnost sta skozi čas pač doživljali preobrazbo, čeprav simboliko Venere, Afrodite, Amorja, Erosa in Kupida tudi danes razbiramo brez podnapisov. Ne znamo pa pisati več takih pisem, kot jih je znal v latinici, gotici, nemščini in slovenščini ter v šifrah pisati svoji skriti ljubezni Rudolf Cvetko, ki je leta 1912 na olimpijskih igrah z avstrijsko sabljaško reprezentanco osvojim srebrno medaljo. Ja, takrat je že dolgo ljubil svojo Muc, Mitko, Marijo, ki ji je izlival svoje vdano in nežno srce ... Tokrat bomo v oddaji govorile o tem, kako ljubezen spregovori skozi korespondenco, kako težke so zanjo družbene

Živimo v času, ko nekateri poklici, ki so se uveljavili kot tradicionalni, počasi izginjajo. Poročilo, ki obravnava zaposlovanje v Združenih državah Amerike (primerjalno je narejeno za leti 1910 in 2000), ugotavlja, da je število delavcev v gospodinjskih dejavnostih, kmetijski dejavnosti in v industriji, dramatično upadllo, obenem pa se je v tem času število t.i. strokovnih, menedžerskih, pisarniških, trgovskih in storitvenih delavcev potrojilo. Kot lahko beremo v knjigi antropologa Davida Graeberja, je med njimi precej takih, ki so neproduktivni, vendar zelo dobro plačani. In ne samo to, nesmiselno delo se pojavlja tam, kjer se po različnih ekonomskih teorijah sploh ne bi smelo, saj ne gre le za javni sektor, ampak je tega veliko tudi v menedžmentu velikih korporacij, kjer se denar prav tako troši nenadzorovano in netransparentno, čeprav naj bi bil smisel dobro plačanih služb kadra, ki navadno sodi v srednji menedžment, velikokrat racionalizacija in množenje ekonomskega učinka. Ti bulšihti, k

Od kod neustavljiva privlačnost znanstveno-fantastične sedme umetnosti in kaj so v tem kontekstu v zadnjem stoletju pomembnega pridodali Rusi?Prvi uspešen polet v vesolje je, kot vemo, opravil Jurij Gagarin 12. aprila 1961. V 63 letih, ki so od takrat minila, mu je po podatkih Mednarodne aeronavtične zveze sledilo še 546 moških in 77 žensk iz 47 držav sveta. Doslej se je torej vsega 644 posameznikov oddaljilo za več kot 100 kilometrov od Zemljinega površja. Pa vendar bi lahko rekli, da je število ljudi, ki smo prodrli v skrajne globine vesolja, ogromno, zagotovo nas je na milijone, najbrž celo na milijarde. To smo pač gledalke in gledalci znanstveno-fantastičnih filmov in televizijskih serij – od Mélièsovega Potovanja na Luno iz leta 1902 pa do letošnjega Problema treh teles, ki so ga Američani posneli po romaneskni trilogiji kitajskega pisatelja Liu Cixina.   A kaj natanko hočemo videti, ko gledamo znanstveno-fantastiko? Nas tu intrigira pred

Od 17. do 19. stoletja je Yoshiwara, rdeča četrt v Tokiu, navdihovala slikarje, literate in gledališčnike in tako postala nekakšen epicenter tamkajšnje meščanske kulture, ta pa je sčasoma prodrla med vse sloje japonske družbe in jih trdno povezala med sebojMoški s celega sveta menda že tisočletja zahajajo v rdeče četrti. Kaj tam počno, kaj tam iščejo in za primeren denar tudi najdejo, je seveda jasno, pa vendar ne moremo reči, da so si kar vse rdeče četrti v zgodovini enake kakor jajce jajcu. Nekajkrat – in to v zelo specifičnih historičnih okoliščinah – se je namreč primerilo, da je ponudba v tovrstnih predelih mest odločno presegla raven zagotavljanja hitre spolne gratifikacije in takrat so na meni prišli tudi drugačni užitki … Pomislimo, na primer, na Pigalle, ki se je, zahvaljujoč Toulouse-Lautrecu, van Goghu, Picassu, Josephine Baker, Edith Piaf in Hemingwayu, na prelomu iz 19. v 20. stoletje uveljavil kot nekakšen epicenter globalno odmevne, globalno

Če se razgledamo po pisanju zadnjih nekaj prejemnikov Nobelove nagrade za književnost – recimo po delih Annie Ernaux, Olge Tokarczuk ali Jona Fosseja –, tedaj lahko ugotovimo, da je sodobna svetovna (ali, vsaj, evropska) literarna produkcija v razmeroma dobri kondiciji. Pa vendar se lahko zelo utemeljeno vprašamo, ali ta literatura dosega tudi višine in globine leposlovnih del, ki so na Zahodu nastajala pred približno stoletjem, v času torej, ko so ustvarjali Marcel Proust, Franz Kafka, Fernando Pessoa, James Joyce, T. S. Eliot in Samuel Beckett? Zdi se namreč, da so ti avtorji, ki jih literarna zgodovina označuje kot moderniste, s svojo prozo oziroma poezijo preobrnili epoho in povsem na novo opredelili mesto, ki ga človek zavzema v svetu, da so torej, še drugače rečeno, spisali literaturo, ki jo v intelektualni zgodovini evropske civilizacije lahko postavimo ob bok grških tragedov, Danteja, Shakespeara ali Goetheja. Kako neki jim je to uspelo? Kako razumejo temeljne e

William Shakespeare v Romeu in Juliji pripominja, da bi to, kar imenujemo vrtnica, prav tako lepo dišalo, ko bi to rastlino poimenovali kako drugače. Pa ima veliki angleški dramatik prav? So imena, ki jih poiščemo in navsezadnje nadenemo ljudem, krajem, bogovom in živalim, resnično nepomembna, nemara že kar odvečna, pač nekakšna prazna dekoracija, ki kvečjemu zamegli najglobljo resnico poimenovanih bitij, pojavov in predmetov? Jezikoslovec, slovaropisec in etimolog akad. dr. Marko Snoj se nikakor ne bi strinjal s takšnole diskvalifikacijo moči in pomena imena. V predgovoru k svoji knjigi Imena slovenskih psov, ki je pod okriljem Založbe ZRC luč sveta ugledala pred nekaj meseci, namreč zapiše naslednje misli: »Ko so se pri človeški vrsti začela vsaj v obrisih ločevati nagonska dejanja od čustvenih, ta pa od razumskih, lahko začnemo govoriti o kulturi. Ena kulturnih pridobitev so tudi lastna imena, s katerimi imenujemo in prepoznavamo enkratne posameznosti,

To so bili časi nizkega znanja pisanja in branja majhnega števila ljudi, časi, ko so ljudje, predvsem božjo besedo, spoznavali in utrjevali s pomočjo sličic ali zelo povednih cerkvenih slik. Pozneje je bilo seveda vse drugače, nastopiile so dobe tiska, širitev bralne kulture, digitalizacije, informacijske tehnologije ... in v smešek skoncentrirano sporočilo. Nocoj ne bomo izpostavljali bralnih navad in zmožnosti, ampak se sprešujemo, kaj se je in kaj se dogaja s poljem ilustracije in poljem besedila. V oddaji Kulturni fokus sodelujeta dr. Veronika Rot Gabrovec s Filozoske fakultete in ilustratorka Suzi Bricelj z Akademije za likovno umetnost in oblikovanje.     Wikimedia commons, aboriginsko slikarstvo, Jabiru Dreaming, Kakadu. Avstralija(Kodachrome slide)

Če bi hoteli njegovo razmišljanje o ekonomiji kot sredstvu za doseganje blagostanja, zajeti širše in bolj celovito, bi sicer morali brati tudi Nikomahovo etiko, Veliko etiko, Evdemovo etiko, Politiko ... Z gospodarjenjem v mislih, če ne že v praksi, so se pred njim ukvarjali tudi sofisti in sokratiki, filozofi in tudi zveneča literarne imena epike ... Eno najzgodnejših evropskih teoretičnih del o ekonomiji pa je Ksenofontov Spis o hišnem gospodarstvu.Gost, klasični filolog, dr. Matej Hriberšek s Filozofske fakultete v Ljubljani je na letošnjem, že 15. Grošljevem simpoziju, govoril prav o tem.  foto: pixabay  

Marta Verginella: v drugi polovici 19. stoletja je postalo jasno, da bo slovensko nacionalno gibanje uspešno le, če bo ženskam pomagalo do izobrazbe in olajšalo njihovo aktivno udejstvovanje v družbeno-kulturnem prostoruŽenske so v Sloveniji dobile volilno pravico pozno, šele avgusta 1945. Vendar pa to še zdaleč ne pomeni, da se že dolgo pred tem niso kako drugače udeleževale javnega življenja in spreminjale temeljnih koordinat družbeno-politične stvarnosti. V tem smislu je nadvse pomenljiv znanstveni zbornik Women, Nationalism, and Social Networks in the Habsburg Monarchy – se pravi Ženske, nacionalizem in družabna omrežja v habsburški monarhiji –, ki je pred nedavnim izšel pod okriljem Purdue University Press, ugledne akademske založbe iz Združenih držav Amerike. V tej knjigi, ki jo je uredila dr. Marta Verginella, predavateljica na Oddelku za zgodovino ljubljanske Filozofske fakultete, namreč enajst raziskovalk in raziskovalcev z različnih koncev stare celine pretres

V Berlinu se je, zahvaljujoč divjim nočnim klubom, alternativnim umetnostnim praksam, levičarskemu aktivizmu in nizkim najemninam, oblikovala posebna mestna kultura, ki si jo želijo izkusiti mladi odrasli z vsega svetaPo ocenah, ki jih je lani objavila Svetovna banka, naj bi kar 56 odstotkov svetovnega prebivalstva živelo v mestih. Ampak ta podatek se slej ko prej zdi preveč splošen, ohlapen, morda celo malo zavajajoč, kajne. Vsi namreč vemo, da si urbana okolja niso podobna kakor jajce jajcu, da je pač precejšnja razlika med življenjem v mestih, kot so Erevan, Zürich, Bratislava ali Canberra, in bivanjsko izkušnjo, ki jo svojim prebivalcem in obiskovalcem ponujajo Istanbul, Pariz, New York ali Tokio. V prvih je sicer mogoče prav zgledno, kakovostno živeti, si celo ogledati to ali ono znamenitost, katere kulturno-zgodovinski pomen daleč presega lokalni kontekst, ampak to vendarle niso mesta, ki bi v kulturnem smislu zares narekovala tempo, v katerih bi se, drugače rečeno, oblikovala

Zakaj upodobitve volkov, lisic, medvedov in drugih živali v ljudskem slovstvu niso tako nedolžne, kot se zdijo na prvi pogled?V ljudskih pregovorih, pravljicah in pesmih vsepovsod srečujemo živali. Saj veste, volka, ki je zloben, lisico, ki je zvita, zajca, ki je plašen, pa dobrodušnega medveda in tako naprej in naprej. Vse te podobe so humanistične vede že dolgo nazaj precej temeljito popisale ter interpretirale in vsaj na prvi pogled se zdi, da tu ni več česa raziskovati. No, v zadnjih nekaj desetletjih, ko smo se ljudje naposled začeli vsaj malo zavedati, da homo sapiens ni nujno krona stvarstva in da naši posegi v naravo pravzaprav predstavljajo katastrofo za večino vrst in ekosistemov na Zemlji, pa se je vendarle oblikovala nova znanstveno-raziskovalna usmeritev oziroma disciplina, zoofolkloristika, ki skuša podobe volkov, lisic, medvedov in drugih živali, ki naseljujejo ljudsko slovstvo, premisliti na novo in tako po svojih močeh prispevati k daljnosežni spremembi naše

Prosto po Tolstoju: Evropski projekti so nesrečni vsak po svoje. Projekti EU se velikokrat skrivajo za lažno objektivnostjo. Če pogledamo v njihovo zakulisje, lahko odkrijemo kolektivno iluzijo v zvezi z njimi, gre za prepričanje, da so usmerjeni v korist družbe, vendar praksa razkriva tudi egoistično, individualno naravnanost interesov, v resnici služijo zahtevam nadzornikov. V oddaji Kulturni fokus, v kateri se antropolog, dr. Gregor Cerinšek, velikokrat koordinator posameznih projektov in opazovalec dinamike iz ozadja, sprašuje, kaj nam množice evropskih projektov sporočajo o Evropski uniji. Gost, tudi vodja Oddelka za aplikativne družboslovne raziskave v Inovacijsko-razvojnem inštitutu Univerze v Ljubljani, je hkrati avtor knjige Zakulisje evropskih projektov, v kateri se v bogatem metaforičnem in humornem izrazju, razkrije kot poznavalska dvoživka.   V uvodu h knjigi piše: Evropski projekti so kompleksne tvorbe, ki povezujejo ljudi iz raznovrstnih kulturnih in jezikovnih

Kako se v približno 650 let stari uprizoritveni tradiciji iz dežele vzhajajočega sonca povezujejo in prepletajo igra, glasba in ples? Glasba, ples in igra gredo prav dobro skupaj; Evropejci se tega zavedamo vsaj od 17. stoletja, ko so Peri, Monteverdi in drugi skladatelji ustvarili prve opere. No, na Japonskem pa je umetnostna forma, ki organsko spaja oziroma prepleta glasbo, ples in igro, še precej starejša in sega v 14. stoletje, ko se je pojavilo tako imenovano gledališče nō. Bi potemtakem lahko rekli, da so v deželi vzhajajočega sonca izumili opero kakih 250 let pred Italijani? – Seveda ne; nō je pač gledališko-uprizoritvena forma sui generis, ki svoje umetnostne učinke oziroma presežke dosega čisto drugače kakor opera. Toda: kako? To je vprašanje, ki nas je zaposlovalo v tokratnem Kulturnem fokusu, ko smo pred mikrofonom gostili eno naših najboljših poznavalk te umetnostne zvrsti, muzikologinjo in japonologinjo, raziskovalko na Oddelku za azijske &sc

Najbrž prvi svetovno pomembni ameriški pisatelj in filozof, ki nam je zapustil prelomno misel, da se ohranitev sveta skriva v divjosti Videti je, da se na Slovenskem dolgo nismo kaj prida zanimali za Henryja Davida Thoreauja, ameriškega misleca, pisatelja in aktivista sredine 19. stoletja. No, to se je v zadnjih nekaj letih korenito spremenilo, saj smo naposled dobili prevode treh ključnih Thoreaujevih spisov – Waldna ali življenja v gozdu pa Državljanske nepokorščine ter Hoje. Za kaj pravzaprav gre v teh besedilih, ki jih je zvrstno sicer zelo težko opredeliti, saj nenehno nihajo med lirsko meditacijo, avtobiografsko izpovedjo, družbenopolitično izjavo nazora in filozofsko razpravo? – Thoreau se skozi prizmo pričujočega pisanja slej ko prej kaže kot nenavadna figura, ki hoče pod vprašaj postaviti številne vrednote in prakse meščanske družbe, sredi katere živi. Nasproti gospostvu, izkoriščanju in podrejanju, nasproti zasledovanju dobička in udobja, nasprot