Sobotno Branje

»V domišljiji severa je Sredozemlje kraj, od katerega pričakujete, da bo »razprl okno« užitkarskega, erotičnega, čutnega ali - v najbolj prizemljenem primeru - alkoholnega osvobajanja. Za nekaj generacij Evropejcev je Sredozemlje bilo in ostalo nekaj kot Polinezija za Gauguina: kraj, kjer se ljudje neovirano sprehajajo goli, kjer za srečo potrebujete le toplo sonce in pest smokev, kraj, kjer se svoboda telesa sreča s filozofijo, starodavno modrostjo in omiko.« Tako se glasi eden od začetnih odlomkov Knjige o jugu, zbirke esejev hrvaškega kolumnista, filmskega kritika in pisatelja Jurice Pavičića. Če nas avtor že na samem začetku seznani s poetično in idealizirano predstavo juga, pa v resnici Sredozemlje opisuje kot vse kaj drugega: kot kompleksen prostor, pol nasprotij in paradoksov, prostor, v katerem je sicer res na kopico lepih pokrajin in antičnih ostankov, ampak tudi neživljenjsko gosto pozidanih obal, propadajoče ekonomije in odsotnosti perspektiv; prostor s kompleksno in burno zgodovino, ki je večkrat

Knjižni, romaneskni kvartet, ki kroži po štirih letnih časih, vsako posamezno delo je v korespondenčnem odnosu z drugimi tremi, v pregibih resničnostnih ravni sodobnih bivanjskih izkušenj, preklicuje tudi post resničnostno percepcijo. Tako se pred nami razpira ilustracija absurdne groteske strukture našega, velikokrat že težko umljivega vsakdana. Hitre spremembe in zgoščevanja virtualnih prvin postajajo zapletene zanke, medčloveška komunikacija je težavna in zmedena, odnosi nestalni in negotovi. Ljudje so večinoma prisotni le v oblikah svoje odsotnosti … Tudi v romanu Zima smo priča stvarnosti, v kateri se izmenjujejo temačnost in melanholija, humor in svetloba … Čeprav je bogato asociativno vsebinsko polje, tako z nanašanji na zgodovinske teme kot znane literarne reference, polno najrazličnejših kontekstov, simetrij med človekom, družbo, politiko in naravo, pa zaman pričakujemo velikopoteznost v slogu velikih zgodovinskih zamahov, saj gre za aktualne, paradoksalne situacije običajnih ljudi …. Tokrat s prev

Kako velika mora biti katastrofa, da se zavemo resnosti položaja? Ko gre za odzivanje na podnebne spremembe, se zdi, da vse množenje vremenskih ekstremov, ki smo mu priča v zadnjih letih, še ne zadošča za dovolj hitre in dovolj globoke spremembe. Ameriški pisatelj Kim Stanley Robinson v romanu Ministrstvo za prihodnost tako stavi na dogodek apokaliptičnih razsežnosti, ki terja 20 milijonov življenj v zgolj tednu dni. A s tem se bitka za prihodnost šele začne. Roman Ministrstvo za prihodnost je v prevodu Alenke Ropret izšel pri založbi Sanje. Sogovornik v oddaji Sobotno branje je sociolog kulture dr. Primož Krašovec, izjave avtorja Kima Stanley Robinsona so vzete iz pogovora, ki je nastal v okviru programa (Re)programiranje – Strategije za samoregeneracijo, ki ga je organiziral Zavod za sodobne umetnosti Aksioma. Posnetek celotnega intervjuja z Robinsonom najdete tukaj.

V utemeljitvi letošnje Nobelove nagrade piše, da Fossejeva literatura daje glas neizrekljivemu. Kaj to dejansko pomeni, smo preverjali ob edinem romanu norveškega pisatelja in dramatika, ki ga imamo na voljo v slovenščiniVsako leto v začetku oktobra, tik pred razglasitvijo Nobelove nagrade za književnost, številni bralci in bralke na Slovenskem najbrž stiskajo pesti za najbolj razvpita imena sodobne književnosti, za Harukija Murakamija, za Margaret Atwood, za Michela Houllebecqa in še koga, in vsako leto se potem lahko razočarano čudijo, kdo neki so avtorji in avtorice, ki so to, najuglednejše literarno priznanje na svetu navsezadnje prejeli. Nič drugače ni bilo menda letos, ko je iz Stockholma prišla novica, da tokratna Nobelova nagrada pripada 64-letnemu norveškemu dramatiku in pisatelju, Jonu Fosseju. Kakor že Abdulrazak Gurnah leta '21 in Annie Ernaux lani je namreč tudi Fosse pri nas razmeroma slabo znan, saj imamo v slovenščini na voljo samo tri njegove drame in

Znamenita zgodba o lovu na velikega belega kita se bere kot alegorija boja med človekom in naravo in velja za morda največji roman v vsej zgodovini ameriške književnostiRoman Moby Dick ali Kit, ki ga je Herman Melville objavil sredi 19. stoletja, sicer velja za enega najboljših v zgodovini ameriške književnosti, a pri nas se nikoli ni prav dobro prijel, saj smo ga pogosto obravnavali kot pustolovski roman, ki je primeren predvsem za mlajše bralke in bralce. No, zdaj ko smo ga dobili v novem prevodu Jerneja Županiča – prevodu, za katerega je prevajalec prejel tudi letošnjo Sovretovo nagrado za umetniško najbolj dovršen prevod –, pa se nam odpira izvrstna priložnost, da naposled prevrednotimo svoj odnos do Mobyja Dicka. Zato smo se v tokratnem Sobotnem branju, ko smo pred mikrofonom gostili Jerneja Županiča, spraševali, kaj v tem romanu vidijo Američani, česar ne vidimo Slovenci, in kako dobrih 150 let staro besedilo brati z današnjimi očmi. fo

Mojstrsko preveden izbor iz opusa francoske nobelovke bralkam in bralcem sicer prinaša avtobiografsko intonirano pisanje, v katerem pa navsezadnje ne ugledamo le pisateljičinega ampak tudi svoj lasten obrazSlovita francoska pisateljica Annie Ernaux, ki je leta 2022 prejela tudi Nobelovo nagrado za književnost, se v štirih besedilih, ki jih prinaša še sveži Kondorjev izbor (gre za Dogodek, za Golo strast, Okupacijo ter Mladeniča), posveča predvsem zasebnosti; posveča se ubesedovanju najbolj intimnih odnosov, čustev, razpoloženj, vtisov, želja. Pri tem sicer vseskozi izhaja iz svoje lastne življenjske izkušnje, vendar to nikakor ni standardna avtobiografska proza, kjer bi bolj ali manj senzacionalistična izpovednost hodila vštric s samovšečnim, samopromocijskim ekshibicionizmom. Kakor namreč opozarja Suzana Koncut, ki je Dogodek in druga besedila prevedla za Mladinsko knjigo, se bralke in bralci brez posebnih težav lahko identificiramo s pisanjem Annie Ernaux, saj čustv

Težka voda, roman pisateljice Pie Prezelj, je bil na letošnjem Slovenskem knjižnem sejmu nagrajen kot najboljši literarni prvenec. V njem avtorica v bizarnem vzdušju, celo nekakšne navidezne običajnosti, groteske, humorja in depresivnosti hkrati, brez osti obsodbe, ki bi jo naperila proti patriarhalni strukturi odnosov med spoloma na podeželju, domišljeno prikaže zapletenost ženske seksualnosti v zrelih letih. Gre tudi za zgodbo o laži, varanju sebe in drugih, obžalovanju, nezmožnostih priznavanja težav v zvezi s telesno intimnostjo, pripoved o nesoočanju s svojo spolno usmerjenostjo ... 

Kratke zgodbe japonskega pisateljskega zvezdnika bralke in bralce vedno znova postavljajo v zamaknjen, na robovih nejasen, zabrisan, negotov in posledično rahlo grozljiv svet, v katerem nihče nima zares trdne identiteteJaponskemu pisateljskemu velezvezdniku Harukiju Murkamiju so svetovno slavo v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja prinesla dela, kot so Norveški gozd pa Južno od meje, zahodno od sonca ter Ljubi moj Sputnik. Sami romani, torej. Zato se zdaj, ko na naše knjižne police prihaja njegova zbirka kratkih zgodb V prvi osebi ednine, utemeljeno postavlja vprašanje, kakšno mesto v širšem kontekstu Murakamijevega opusa pravzaprav zaseda kratkoprozno pisanje? So to nemara sprotni, umetniško manj dodelani prebliski, s katerimi se Murakami pač kratkočasi, medtem ko zbira moči za vsakokrat nov romaneskni napor? Ali pa so, nasprotno, Murakamijeve kratke zgodbe absolutno polnokrven del njegovega ustvarjanja, ki jih je nujno treba prebrati,

"Alkohol je namreč prebrisan duh, ki zmore veliko več, kot se zdi na prvi požirek. V naravo alkohola je namreč vgrajenih cel kup varnostnih psiholoških mehanizmov, ki ti preprečujejo dostop do odgovora o resničnem bistvu sobivanja z njim. Pivo pije tvoj življenjski sok, hkrati pa te prepričuje, da ti piješ njega." Tako v poglavju Zakaj smo radi pijani piše radijec in pisatelj Miha Šalehar v svoji najnovejši knjigi Notranji pir ali kako se prepiti do konca (založba Mladinska knjiga), kjer v svoji duhoviti in pronicljivi maniri popisuje svojo resničnostno, več kot tri desetletja trajajočo etanolsko odisejado. V tokratnem Sobotnem branju je radijskega kolega gostila avtorica oddaje Liana Buršič, odlomke iz Šaleharjeve knjige je interpretiral Ivan Lotrič.

Jutra v Dženinu je pretesljiv, ganljiv in poglobljen romanesken vpogled v nerazrešeno stanje v odnosih med Izraelci in Palestici. Tu so razlage o napačnih predpostavkav o nevidnem prebivalstvu na nikogaršnji zemlji ter tavajočem, preganjanem ljudstvu knjige, ki si želi domovino in zemljo, o terri nullius, puščavi, ki je v resnici rodovitna planjava s kmetijskimi zemljišči ... To je knjiga, ki pove, kako enostransko predelana rekonstukcija zgodovine, preložena odgovornost za nasilje nekje drugje na nedožna ramena, ustanavljanje in širitev umetno vsiljene države, za potrebe umiritve slabe vesti, pripelje do neskončnih vojnih konfliktov ter absurdno spreobnjenih vlogah v zgodovini in v novo nastalih situacijah... Knjiga Jutra v Dženinu je tudi pripoved o iskanju človeških vezi med nasprotujočimi si stranmi, o človečnosti in ljubezni v zgodbi človeštva, ki raste iz nekdaj skupnih korenin. O zgodbi prevajalka knjige Lili Podpara in novinarka Kristina Božič 

Skozi roman Tole ni zate bosansko-ameriški pisatelj Aleksandar Hemon v obliki spominskih drobcev in utrinkov pred nami zarisuje svoje odraščanje v Sarajevu ob koncu 60-ih in v 70-ih letih. Neskončna potepanja, raziskovanja in igre, sklepanja prijateljstev in včasih precej kruta preizkušanja mej, pretepi in potolčena kolena, živi opisi vonjev, barv, zgradb in predmetov, pa tudi drobci razmislekov o človekovi zmožnosti spominjanja in pomenu spomina v naših življenjih - vse to sestavlja roman izseljenskega pisatelja, ki nas z neverjetno lahkotnostjo popelje v svet, ki je našemu prostoru na nek način zelo domač. Za Sobotno branje nam je roman Tole ni zate, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, pomagala predstaviti prevajalka Irena Duša. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Francoski roman s preloma iz 19. v 20. stoletje, v katerem si močna, a protislovna, celo mračna erotična želja podaja roko s pronicljivo kritiko najvišjih pa tudi nekoliko nižjih družbenih razredovPrevodna zbirka Moderni klasiki, ki izhaja pod okriljem Cankarjeve založbe, se je v zadnjih letih uveljavila kot ena literarno najbolj kakovostnih – in v zasledovanju te kvalitete tudi najbolj konsistentnih – knjižnih edicij na Slovenskem. Resnično izvrstni romani in kratke zgodbe avtoric in avtorjev z vseh celin menda lahko, zahvaljujoč prizadevanjem naših najboljših prevajalk in prevajalcev, tu najdejo svoj prostor pod soncem, če so v izvirniku le izšli v dobi, ki jo mi danes doživljamo kot moderno, se pravi v 20. oziroma 21. stoletju. Toda pred nedavnim je v kontekstu Modernih klasikov v gibkem prevodu Jaroslava Skrušnýja luč sveta ugledal Dnevnik sobarice, roman francoskega pisatelja Ocatava Mirbeauja, za katerega ni povsem jasno, ali izpolnjuje formalne pogoje za u

Roman z naslovom Bleščivka je pisateljski prvenec Špele Frlic,za katerega je avtorica prejela letošnjo nagrado Večernica. Fantazijska zgodba, namenjena tako otrokom kot odraslim, nas popelje v naselje Bleščivka, kjer se godijo nenavadne reči in kjer so prebivalke in prebivalci soočeni s številnimi izzivi. Je zgodba o strahu, predsodkih, osamljenosti ter sprejemanju in pomenu skupnosti. Otroci jo bodo brali kot napeto detektivsko zgodbo, odrasli pa bodo v njej uzrli tudi globlje pomene. Kot pravi pisateljica sama je zgodbo pisala za otroke, a tudi z mislijo na odrasle in na to, da knjiga v skupnem branju poveže ene in druge. Špelo Frlic je pred mikrofon povabila Tita Mayer.

Beloruska nobelovka v svoji pretresljivi kroniki govori o koncu Sovjetske zveze ter travmatičnih socialnih in psiholoških učinkih, ki jih je propad komunistične velesile navsezadnje imel na tamkajšnje ljudiPisateljica Svetlana Aleksijevič, ki se je rodila leta 1948 v Ukrajini, ki živi v Belorusiji in ki ustvarja v ruskem jeziku, si je pozornost svetovne bralske javnosti pridobila s polifonično strukturiranimi knjigami, s katerimi je – kot so se izrazili švedski akademiki, ki so ji leta 2015 prisodili Nobelovo nagrado za književnost – postavila spomenik trpljenju in pogumu v našem času. Tega pa ni storila, kot bi kdo utegnil pomisliti, s pomočjo romanov ali kratkih zgodb, s pomočjo literarne izmišljije skratka, temveč tako, da je pred mikrofon povabila na stotine – ali, verjetneje, na tisoče – ljudi z najrazličnejših koncev Sovjetske zveze in jih nekako pripravila k temu, da so ji zaupali svoje trpke življenjske zgodbe in grenke usode, da so ji razkrili, kaj

Tokrat vam predstavljamo knjigo dramaturginje Eve Mahkovic, ki je že presenetila, predramila in tudi navdušila slovensko bralstvo z literarno-vizualno zbirko grotesk Vinjete straholjubca skupaj z Evo Mlinar in pa literarizirano zbirko Facebook zapisov - Na tak dan najbolj trpi mastercard. Tokrat se po petih letih od izdaje mastercarda vrača v pisateljske vode z avtofikcijsko knjigo Toxic, ki je prav tako izšla pri založbi Beletrina. Toxic sta uredila Urban Volk in Urška Gabrič Kreft, naslovnica in oblikovanje pa sta delo Hane Besjedica. Eva Mahkovic pravi, da zelo močno verjame, da umetnost človeku pomaga preživeti, Manca G. Renko pa v spremni besedi zapiše, da je avtorica »izmojstrila umetnost trpljenja kot svojo najbolj lastno umetniško formo«. Knjiga Toxic je sestavljena iz prologa in osmih delov, ki vsak zase, predvsem pa skupaj, pokažejo »performiranje osebe Eva Mahkovic«, ki ves čas kot refren ponavlja, da je lahko oseba hkrati toliko različnih stvari. In kot pravijo pri Beletrini - posamezni deli med

Večkrat nagrajeni argenstinski pisatelj Hernan Diaz, ki je posegel tudi po Pulitzerjevi nagradi za leposlovje, živi v Združenih državah Amerike in piše v angleškem jeziku. V štiridelnem romanu Trust, za kateregsa je bil letos tudi nagrajen s prestižno nagrado, uvaja štiri avtorske perspektive, različice iste teme.Z njo odkriva bizarnosti ameriške kulture, ki idealizira in fetišizira moč denarja, njegovo temno bit pa povzdiguje do skoraj transcendentalnih razsežnosti. Poleg tega je denar, kot večkrat pravi avtor sam, še vedno tabu tema, saj z lastnostmi, ki mu jih pripisujemo, močno določa odnose med ljudmi; nenazadnje so pripovedi o lastništvu nad velikim bogastvom navadno posredovane z vidika moških. Zato se je odločil za drugačen pristop in nenavadno romaneskno konstrukcijo. V ospredje namreč postavi najbogatejši par v New Yorku v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja in njuno nepredstavljivo množenje denarja. Roman Trust je v slovenski jezik prevedla Polona G

Detektivski roman kultnega avtorja vesoljske grozeAmeriški pisatelj Howard Philips Lovecraft velja za kultnega, čeprav resda zelo specifičnega avtorja. V svojih delih, večinoma kratkih zgodbah, je ustvaril značilno vesolje groze in z njim navdihnil številne druge ustvarjalce, tako literarne kot filmske. Verjetno najbolj slavna med njegovimi zgodbami je Chtulujem klic.Primer Charlesa Dexterja Warda, ki je izšel leta 1927, je njegov edini roman in precej izstopa iz osnovnih parametrov Lovecraftovega sveta. Čeprav je element grozljivega že od začetka tik pod površino, to vendarle bolj detektivka kot grozljivka, meni prevajalec romana Jernej Županič.

V Knjigi odhodov Velibor Čolić nadaljuje popisovanje svojega slikovitega priseljenskega življenja v Franciji, kamor je iz Bosne prebegnil med vojno na začetku 90-ih let, nato pa tam povsem iz nič in brez vsakega začetnega znanja francoščine zgradil zavidljivo pisateljsko kariero. Avtobiografski roman, ki je nedavno izšel pri založbi Goga, je poln zakotnih pariških ulic, obstrancev, manualnega dela, beznic, alkohola in osamljenosti, po drugi strani pa tudi razmislekov o življenju, humorne distance do samega sebe ter vztrajne želje po pisanju. Za tokratno Sobotno branje nam je Knjigo odhodov pomagala predstaviti prevajalka Ana Barič Moder. Oddajo je pripravila Alja Zore.

Prvoosebna pripovedovalka v knjigi Otok pogrešanih dreves pisateljice Elif Shafak je figa, ki opazuje zapletenost in dinamičnost sveta okrog sebe, razlaga svoja stanja in občutja ter razkriva ljudem tisto, kar sami ne opazijo. Skozi osebne zgodbe predstavi dogajanja in usode ljudi, živali in dreves na Cipru v času medetničnih spopadov, grozodejstev ter premestitev ljudi s severa na jug in z juga na sever otoka, ko z zeleno črto razmejijo in razdelijo otok. Figa s svojimi dolgimi koreninami in daljšim življenjem od ljudi, tipa in razume svet zelo na široko, ve za dogodke in pozna zgodovino, stopa v odnose in goji čustva. Njena metaforika je večplastna. Potem, ko je dolgo ukoreninjena, ji vojne razmere ne prizanašajo, vendar jo rešijo in jo z roba Nikozije, kjer je bolehala v neki priljubljeni taverni, s poganjkom preselijo v London. Na podobne načine se vkoreninjano in izkoreninjajo ljudje, se izgubljajo, izginjajo in pogrešajo, da bi se nekoč morda spet našli poti dru

Nizozemska pisateljica Lale Gül nas v svojem prvencu Živela bom, ki je v prevodu Stane Anželj izšel pri založbi Mladinska knjiga, popelje v svet Büsre, mlade ženske turških korenin, ki odrašča v Amsterdamu in se spopada s krizo identitete. Zaradi strogih islamskih pravil, ki se jih drži njena družina, živi dvojno življenje. To je iz dneva v dan težje, saj je stara 20 let in se od nje pričakuje, da se bo poročila s fantom iz skupnosti, ostala doma, imela otroke in skrbela za dom in družino. Büsra se temu upre. O izkušnji odraščanja turškega dekleta v islamski družini in liberalni nizozemski družbi v tokratni oddaji, ki jo je pripravila Urška Henigman.