Sobotno Branje

V političnem potopisu Ob jarkih: potovanje čez Vzhodno Evropo do Isfahana, nas nemški novinar in pisatelj iranskega rodu Navid Kermani popelje po znanih in neznanih krajih tega velikokrat spregledanega območja naše celine, polnega nelahke zgodovinske dediščine, vojn, premeščanja meja, selitve etnij in spreminjanja političnoekonomskih sistemov. V pogovoru z ljudmi najrazličnejših nacionalnosti, poklicev in družbenih slojev pisatelj prevprašuje svoje ideje o Evropi in njenih vrednotah, o mejah in multikuturnosti, o nacionalnih državah, političnih ureditvah in zgodovinskih procesih ter s tem pred nami zarisuje kompleksno in večplastno sliko življenja na teh področjih, ki so bila - razen njegovega rojstnega Irana - v prejšnjem stoletju del vzhodnega bloka, zdaj pa se tam nahaja kopica samostojnih držav, ki se bolj ali manj uspešno uveljavljajo v današnjem svetu in se - velikokrat v slabih ekonomskih okoliščinah - spoprijemajo s svojo neenoznačno zgodovinsko dediščino. Politični potopis, ki je nedavno izšel pri za

Nov, intriganten prispevek v bogato zakladnico slovenskega pisanja o gorah, plezanju in alpinizmuSlovenska literatura se sicer ponaša z bogato in notranje precej raznoliko tradicijo pisanja o hribih, o planinarjenju in alpinizmu, toda nesporni vrhovi našega gorniškega slovstva – pa naj gre za filozofske eseje Klementa Juga, za meditativne izpovedi Nejca Zaplotnika ali za avtofikcijske romane Dušana Jelinčiča – vendarle ustvarjajo dovolj enovit vtis, da je človek, ko enkrat pusti krotke nižave in zelene doline za seboj, ko se torej zagrize v stene in prične osvajati komaj dostopne vrhove, pravzaprav sam, usodno sam in da bo ta, ki hodi v gore, natanko tam – nekako med kladivom nemile, brezbrižne narave in nakovalom lastnih psihofizičnih omejitev – navsezadnje tudi srečal samega sebe. Vtis je, skratka, da pisci planinske literature – pa naj svoje bralke in bralce popeljejo v Julijce ali v Himalajo – postavljajo spomenik svojstveni, introspektivni o

Znamenita vesoljska saga, v kateri človeštvo naseljuje celotno galaksijo, a galaktičnemu cesarstvu grozi neizbežni propad.Isaac Asimov je eno velikih imen znanstvene fantastike 20. stoletja. Njegov vpliv na zamišljanje možnih prihodnosti lahko občutimo še danes. Izjemno priljubljene in vplivne so bile njegove zgodbe o robotih, v katerih je vzpostavil svoje znamenite tri zakone robotike. Drugi daljnosežni vpliv pisanja Isaaca Asimova pa predstavljajo Temelji, prva vesoljska saga, v kateri je dogajanje v celoti prestavljeno v vesolje, s čimer je Asimov utemeljil tudi žanr t. i. vesoljske opere. Galaktično cesarstvo je sicer na videz na vrhuncu moči in sijaja, a napoveduje se mu neizbežni propad. Največji matematik galaksije Hari Seldon in utemeljitelj nove vede – psihozgodovine, izračuna, da propada ni mogoče preprečiti, možno je edino skrajšati obdobje vojn, ki bo sledilo. Da bi ta načrt uresničevali, Seldon ustanovi Temelje, zametek nove civilizacije na same robu galaksije. Kako se

Ko vse in preveč ni dovolj in ne prav, da obvaruješ svojega otroka pred prepadom! Vsakonočni in vsakodnevni obredi hčerinih pobegov in poskusov njihovih preprečitev, hčerina nezainteresiranost za dinamiko družinskega življenja, učenje in za delo v šoli, poleg drugih, podrobnih prikazov različnih razmerij oblikujejo zgodbo odnosa med bolnim otrokom in pobito materjo, ki se poskuša utrujajočim ritmom življenja upreti, jih nadzorovati, ali jih narediti vsaj znosne. Vendar tudi vse in preveč ni prav in ni dovolj! O tem v oddaji Sobotno branje o knjigi Noč, ki je bila leta 2022 nagrajena za najboljše švedsko prozno delo. V slovenščino jo je prevedla Lucija Stupica, Mladinska knjiga pa je delo Sare Gordan izdala v zbirki Skratka. Tokrat o knjigi urednica Darja Marinšek. Naslovnica knjigefoto: Prvi

Avtobiografski roman o odraščanju v socialistični Albaniji in kasnejši tranziciji premišljuje pojmovanje svobode v obeh velikih družbeno-ekonomskih sistemih 20. stoletjaPredstavljajmo si, da otroštvo preživljamo v strogo nadzirani družbi, ki nam vsakodnevno v glavo vbija plemenito zveneče vrednote in ideologijo. Imamo lepo otroštvo in kljub temu, da nismo deležni materialnega izobilja, smo prepričani, da živimo v svobodi. Nato pa se, skorajda čez noč, vse postavi na glavo. Tako nekako Lea Ypi opisuje svojo izkušnjo razpada socialistične Albanije in prehoda države v nov, kapitalističen sistem. Njen avtobiografski roman Svobodna: Odraščanje ob koncu zgodovine - ki ga je napisala v angleščini, v slovenskem prevodu pa je nedavno izšel pri Mladinski knjigi - pa ne ponuja le odličnega vpogleda v albansko družbo pred in po tranziciji, ampak tudi širši razmislek o tem, kaj pravzaprav sploh je svoboda in kako je obema sistemoma v doseganju tega ideala spodletelo.

Zbrane pesmi enega najbolj samosvojih, unikatnih pesnikov slovenske sodobnostiČeprav v slovenski pesniški krajini že več desetletij cveti pregovornih sto cvetov, čeprav torej že lep čas hkrati soobstaja kopica najrazličnejših poetskih usmeritev, ki se v motivnem, tematskem in slogovno-izraznem smislu precej izrazito ločijo med seboj, je vendarle treba reči, da eno najbolj samosvojih in unikatnih, prepoznavno avtorskih pesniških govoric – se pravi govoric, za katere se zdi, da uspevajo kar najbolj na samem – najdemo v zbirkah Toneta Škrjanca. Škrjanec, ki je ob koncu lanskega leta dopolnil sedemdeset let, ob tej priložnosti pa so pri založbi LUD Šerpa pod naslovom Jutro ni bilo v načrtu izšle njegove zbrane pesmi, namreč piše, ne da bi se kaj dosti menil za tradicionalne slovenske pesniške preokupacije. V njegovi poeziji življenje tako ni ječa, ko hodi po naši domovini, ne pije ne njenih prelesti ne njenih bolesti, sonce v njegov

V aprilu je minilo deset let od smrti kolumbijskega pisatelja Gabriela Garcíe Márqueza. Njegovo najbolj znano delo, znameniti roman Sto let samote, ki je izšel leta 1967, je bil doslej prodan v več kot 10 milijonih izvodov. Márquez, lavreat številnih literarnih nagrad, je leta 1982 prejel tudi Nobelovo nagrado za literaturo. Lani sta pisateljeva sinova posthumno izdala njegovo delo Avgusta se vidiva, čeprav je pisatelj pred smrtjo želel, da to delo uničijo. Pred kratkim je bila ta dolgo pričakovana novela izdana tudi v slovenščini.

V prvencu poljske nobelovke se nenavadna trojica odpravi na še bolj nenavadno potRoman Popotovanje ljudi Knjige je izšel leta 1993. S časovne oddaljenosti dobrih treh desetletij lahko v pisateljičinem prvencu brez težav zaznamo številne značilne teme in vprašanja, k katerim se je Olga Tokarczuk v svojih kasnejših romanih in kratkih zgodbah vedno znova vračala, jih poglabljala in širila v nove smeri: tu najdemo že eklektično mešanje žanrov, raziskovanje alternativnih, marginalnih religijskih praks in značilno subtilno vnašanje elementov fantastičnega.Popotovanje ljudi Knjige se sicer godi v drugi polovici 17. stoletja v Franciji in nato v španskih Pirenejih. V iskanju Knjige, ki naj bi vsebovala absolutno védenje, se kot po naključju združi nenavadna druščina: Markiz, zapuščena kurtizana in nemi deček. Potujejo v nasprotno smer od množic hugenotov, ki pred verskim preganjanjem prav tisti čas bežijo na sever, na varno, proti Holandiji.

Drugi del znamenite, s prestižnim bookerjem nagrajene trilogije zgodovinskih romanov, umeščenih na angleški dvor za časa vladavine Henrika VIII. V razstavnih prostorih ene izmed newyorških galerij eden nasproti drugega visita potreta – oba je naslikal znani nemški slikar Hans Holbein mlajši – dveh pomembnih angleških državnikov iz časa vladavine Henrika VIII. Na prvem je, jasnega lica in s knjigo v roki, upodobljen eden največjih renesančnih razumnikov, avtor znamenite filozofske razprave o Utopiji, Thomas More; na drugem pa vidimo, namrgodenega, tolstega in z bahavim prstanom na levi roki, Morovega velikega političnega nasprotnika, Thomasa Cromwella. Portreta se izvrstno ujemata s splošno oceno, ki se je glede obeh mož oblikovala v evropskem zgodovinskem spominu. O prvem, o Moru, smo se namreč navadili misliti, da je bil pokončen mož, ki se nikoli ni pomišljal slediti notranjemu etičnemu občutku glede tega, kaj je prav in kaj narobe, in je bil za to zvest

Številni so dogodki, ki lahko življenje presekajo na pol ali temeljito spremenijo njegov nadaljnji potek. Britansko-ameriškega pisatelja indijskih korenin Salmana Rushdieja je zaznamovalo vsaj dvoje takih usodnih dogodkov. Homeinijeva fatva pred dobrimi tremi desetletji zaradi romana Satanski stihi, ki jih je izdal leta 1988, ter poizkus atentata pred slabima dvema letoma. O tem napadu, ki ga je skoraj stal življenja, pa o zdravljenju in premagovanju strahu ter o svobodi govora in svojem zasebnem življenju je Rushdie zdaj napisal knjigo Nož: Premišljevanja po poskusu umora. V slovenskem prevodu je knjiga izšla sočasno z angleškim originalom.

»Ta knjiga pripoveduje zgodbo o zadnji evropski meji. Tam se, kot je to pri mejah, stikajo in razhajajo Bolgarija, Grčija in Turčija. To je tudi mesto, kjer se začne nekaj podobnega Evropi in konča nekaj, kar ni povsem Azija.«Kapka Kassabova v romanu Meja: potovanje na rob Evrope, ki je nedavno izšel pri založbi Beletrina, pred nami na resnično živ način zarisuje življenje ob meji, kjer se prepletajo različne religije, jeziki in pisave ter dediščina cele množice različnih zgodovinskih obdobij in dogodkov, ki so tamkajšnje ljudi včasih povezovali in spet drugič bolj ali manj nasilno ločevali, pa naj je šlo za vojne, množične izmenjave prebivalstva ali vzpostavitev neprehodne hladnovojne ločnice. V angleščini napisano delo pisateljice bolgarskega rodu, ki se je odločila dve desetletji po odhodu iz svoje rodne dežele raziskati te nenavadne in odmaknjene kraje, polne antičnih ostankov, opustelih vasi, propadlih socialističnih tovarn, magičnih ritualov in gostoljub

Zbirka esejev, v katerih ruska pisateljica pretresa vprašanja, povezana z literaturo ter individualnim in kolektivnim spominom, pa tudi aktualne družbenopolitične razmere ter etične dileme, ki jih je pred Ruse postavila vojna v UkrajiniKo je Vladimir Putin 24. februarja predlani ruski vojski ukazal napad na Ukrajino, smo bili na zahodu stare celine večidel šokirani. In v tem šoku smo povlekli tudi nekaj resnično trapastih potez – recimo tisto, ko je ena izmed italijanskih univerz prepovedala ciklus predavanj o romanih Dostojevskega, kakor da bi obstajala široka in ravna avtocesta, ki od velike ruske književnosti 19. stoletja samoumevno vodi do politike trenutnega kremeljskega gospodarja. V kontekstu takratnega pravičniškega moraliziranja, ki je zahodnjake prepričevalo, da naj bi bili nenadoma kar vsi Rusi slabi, smo vsaj za nekaj časa tudi priročno pozabili, da so se na ruski literarni sceni ves čas Putinovega predsednikovanja oglašali umetniško dovršeni

Roman iz 30. let 20. stoletja, v katerem nemški antifašistični pisatelj pripoveduje zgodbo o kolikor častihlepnem toliko neskrupuloznem gledališkem igralcu, da bi pokazal, kako in zakaj se ljudje, ki sami niso nujno goreči nacisti, navsezadnje podredijo Hitlerjevi oblastiZahvaljujoč noveli Smrt v Benetkah pa romanom, kot so Čarobna gora, Doktor Faustus in Buddenbrokovi, je priimek Mann z velikimi črkami vpisan v zgodovino nemške oziroma evropske književnosti 20. stoletja. Zdi pa se, da slava, ki so jo ta dela sicer povsem upravičeno prinesla svojemu avtorju, nobelovcu Thomasu Mannu, v slepo pego pozornosti sodobnih bralk in bralcev potiska literaturo, ki so jo ustvarjali številni drugi člani rodbine Mann, med njimi tudi Thomasov najstarejši sin Klaus. A če je soditi po romanu Mefisto, ki ga je že v prvi polovici osemdesetih let prevedel Lado Kralj, ob koncu lanskega leta pa so ga pri založbi Beletrina ponatisnili v kontekstu prestižne knjižne edicije Klasična Beletrina, si Klaus Mann &sca

Stripovski prvenec, ki svet ljudi z roba družbe ekspresivno prikazuje s pomočjo risbe v ogljuTokrat vam predstavljamo stripovski prvenec Črepinje, mlade akademske ilustratorke Neže Šivec, ki je navdih zajela iz izkušenj, ki jih je nabrala kot dolgoletna prostovoljka, predstavlja pa svet od katerega ponavadi odvračamo pogled – svet ljudi z roba družbe, ki pa se v marsičem ne razlikuje od naših navidezno urejenih svetov. Strip je izšel kot posebna izdaja revije Stripburger pri Forumu Ljubljana, uredila sta ga Gašper Rus in Tanja Skale, v stripu pa so uporabljeni tudi odlomki pesmi Cesta Tomaža Pengova. Prisluhnite pogovoru avtorce oddaje Liane Buršič z avtorico stripa Nežo Šivec, ki je za likovno ekspresijo izbrala v stripu redkeje videno tehniko risbe v oglju.

Avtobiografski zapiski sovjetskega oceanografa Slave Kurilova, ki je sredi 70. let izvedel spektakultaren pobeg iz svoje domovine ter v treh nočeh in dveh dneh preplaval skoraj 100 kilometrov oceanaSam v oceanu je neke vrste avtobiografija, ki pred nami zarisuje izjemno nenavadno življenjsko zgodbo oceanografa Slave Kurilova, ki se je rodil v današnjem Kazahstanu, potem pa sredi 70. let v skoraj nemogočem podvigu pobegnil iz Sovjetske zveze in po skoku iz velike potniške ladje v morju preživel kar dva dni in tri noči ter preplaval skoraj 100km do obale enega od filipinskih otokov. Kurilovi zapiski, ki jih je po njegovi smrti zbrala in med seboj povezala njegova soproga, pa pred nami ne pričarajo samo podrobnosti njegovega tveganega pobega, ampak tudi siceršnje razmišljanje ter doživljanje tega zelo posebnega in vztrajnega človeka, katerega življenje se prav v vseh smislih vrti okrog morja. Delo Sam v Oceanu, ki je nedavno izšlo pri Cankarjevi založbi, nam je za tokratno Sobo

Kaj je tisto, kar neko delo postavi med nadčasovne mojstrovine, kakršno je morda napisal kar sam Mohamed Mbougar Sarr, senegalsko-francoski pisatelj, ki je za to dobil Goncourtovo nagrado za leto 2021? Ali pa prelomno delo malijskega pisatelja Yamboja Ouologuema, ki je zaradi uničujoče obsodbe, češ da gre za plagiat, ostalo pozabljeno. Sarr se veliko obrača prav na delo Dolžnost nasilja (tako je bila dejansko obstoječa knjiga prevedena v slovenščino, v pričujočem Sarrovem romanu ima naslov Labirint nečloveškega), ki slika predele na zahodu Afrike pred kolonialnim obdobjem v drugačni luči, kot je bilo francosko bralstvo vajeno, brez romantizacije in eksotizacije. Polno je oblastniškega nasilja in vdorov arabskih zavojevalcev. Sarra zanima, kako priti blizu najgloblji, najskrivnejši resnici o preteklosti in današnjosti, umetnosti in naravi. Ko se prebija v podkožje literaturi in pisateljski srenji, poskuša raziskati in uvideti literaturo prek svojih predho

Ameriški nevroznanstvenik David Eagleman v knjigi Živo omrežje preko pestrega nabora primerov osvetljuje, kako hitro in temeljito živo omrežje naših možganov prerazporedi svoje zmogljivosti, če se za to odpre priložnost. Nenehno premeščanje vloge nevronov omogoča našim možganom, in s tem seveda nam, mnogo večjo prilagodljivost v svetu, kjer smo vedno znova soočeni z novimi izzivi, ki jih prinese življenje. Eagleman v tej nenehni bitki za proste nevrone, kot ji reče, najde tudi novo razlago, zakaj pravzaprav sanjamo. O knjigi Živo omrežje, ki je izšla pri založbi Umco, smo se pogovarjali z nevrologom prof. Zvezdanom Pirtoškom.