Sobotno Branje

»V domišljiji severa je Sredozemlje kraj, od katerega pričakujete, da bo »razprl okno« užitkarskega, erotičnega, čutnega ali - v najbolj prizemljenem primeru - alkoholnega osvobajanja. Za nekaj generacij Evropejcev je Sredozemlje bilo in ostalo nekaj kot Polinezija za Gauguina: kraj, kjer se ljudje neovirano sprehajajo goli, kjer za srečo potrebujete le toplo sonce in pest smokev, kraj, kjer se svoboda telesa sreča s filozofijo, starodavno modrostjo in omiko.« Tako se glasi eden od začetnih odlomkov Knjige o jugu, zbirke esejev hrvaškega kolumnista, filmskega kritika in pisatelja Jurice Pavičića. Če nas avtor že na samem začetku seznani s poetično in idealizirano predstavo juga, pa v resnici Sredozemlje opisuje kot vse kaj drugega: kot kompleksen prostor, pol nasprotij in paradoksov, prostor, v katerem je sicer res na kopico lepih pokrajin in antičnih ostankov, ampak tudi neživljenjsko gosto pozidanih obal, propadajoče ekonomije in odsotnosti perspektiv; prostor s kompleksno in burno zgodovino, ki je večkrat